Hodim po zelenem tivolskem parku,
slišim le šepet ptic in pesek pod nogami.
Hodim počasi in z odprtim srcem,
čutim lepote dreves in njih korenin.

Vonjam drevesa in travo, cvetlice,
poslušam bitja src zaljubljenih parov.
Gledam nasmehe prijateljev pod drevesi,
poslušam njih smeh in veselje v očeh.

Čutim spokojnost v srcu matere,
ki leži v travi ob vozičku.
Čutim ustnice najstniških poljubov,
ki vztrepetajo ob vsakem dotiku.

Občudujem umetniške fotke,
ki se bohotijo na peščeni galeriji.
Občudujem jazziste v elementu,
kako privabljajo nebeške zvoke.

Čutim nesrečo gospoda,
ki žalostno gleda v tla mimo mene.
Čutim njegovo trpečo dušo,
ki trga mu spanec v nočeh.

Vdihujem prelepo naravo,
ki daje mi krila.
Vdihujem to svetlo energijo,
ki daje mi smisel in moč.

Srečen sem.
Srečen, ker čutim.
Čutim trenutek.
Čutim srečo.

Mali Buda