sedi ptica na veji mogočnega drevesa

puli perje iz izmučenega telesa

pada modro perje v dno beline

izraz v očeh je poln  bolečine

samotna v smrtnem boju je ostala

nikogar ni ki roko kesanja bi ji podala

kruto ji svoboda bila je odvzeta

iz temnih prsi rdeča kri odteka

ujeti v past  človeške zmote

žvenket ne petja ptic dobrote

in le peti pesmi ptica  je želela

da brezdušje s petjem bi odvzela

vendar marsikdo tega nikdar ne sliši

uniči vse kar ne zraste v njegovi hiši

sedi ptica na veji mogočnega drevesa

okamenjene duše in ranjenega telesa

sinja