Sonce je sijalo,

bil je še otrok, na pogled enak drugim,

leta so se poslavljala in na videz je ostal enak,

brez laži je odgovarjal na vprašanja odraslega sveta,

ko so bivši sošolci hodili v službo ga niso pozdravili,

oni so živeli v svetu odraslih, s svojimi družinami in hišami ter avtomobili

so preživljali vsa bodoča leta.

Z žalostjo hodi zdaj ves osamljen še vedno brez laži po znanih poteh,

nič hudega sluteč bi mu rad bil podoben a bolj ko se približa, dlje je proč.

Mama ga pelje in v roke da odraslemu otroku šopek rož za zahvalo odraslemu človeku.

Bil bi zdrav, če bi znal, kar odrasli že dolgo pozabljamo.

IŽ-lev