nikoli več ne bom

pobirala ogrizkov svojega življenja

in jih na skrivaj tlačila v

žepe črnordeče noči

nikoli več ne bom

s predolgimi kremplji

razpraskala svoj beli obraz

in slepo zrla v smejočo se luno

raje bom

tam čez nebo

z barvami poljubov

naslikala mavrico ljubezni

raje bom

vsa mehka in nežna

legla pod brsteče zrelo drevo

se prepustila sunkom vetra

in z jezikom okusila

ekstazo sočnih plodov

Silva Langenfus