MRAZENJE
Draži te
večno previdna hoja človečnjaka skozi rime,
v nerodne verze prelit
spomin na utrujeno staro mamo,
oveneli stihi o njenem pergamentnem nasmehu.
Živcira te njegov otožni spev.
Na bruhanje te sili njena upesnjena podoba
v obledelem spominu ranjene živali.
In zvečer
ko pljuješ po širokih ulicah mesta
v steklu razkošne izložbe
spet uzreš odsev njegovega upadlega obraza.
Srh te spreleti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 24. 04. 2008 ob 19:22
- Prebrano 815 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 94
- Število ocen: 4
