Ko se tišina preveč oddalji,

ramena postanejo pretežka, oči prevelike.

Sredi hrbta se nariše prva nevihta,

gobaste oblake raznese široko.

Prsti popravljajo gumbe na plašču,

pike nemega dežnika zavozlajo jezik.

Sedel bi, pa je odhod že na pragu,

veter te mami pod cvetoče lipe.

Skrivaj jo ošineš s pogledom,

ne obsoja, lica so struga potoka.

Niti pozdrava ne utegneš pustiti,

da bi pobožal neizrečeno.

Pa čeprav govorijo, da vedo že od začetka,

vseeno upaš, da preneseš težo konca. 

Barbara Žvirc