Ostajam v prostoru časa
nikogaršnje zemlje
obroč se zapira
vedno manj
je prostora
pogled
konča v meni
izžgana utrujena
zemlja me čaka
ujeta v brezčasnost
vsemogočnih oblik
ostane do konca v neznanem
meni pa se nikamor še nič ne mudi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sinja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!