Zelo preprosto te nečesa prosim:
ohrániva vse to, kar sva si vzela;
ker ni me strah, da te ne bom imela,
bolj praska to, kar majhna v sebi nosim!

Saj že v davnini sva si razjasnila,
da tistega, kar vre, vzeti ne smeva!
Zakaj potem še igrice se greva?
Naju res skuša zmleti Tista Sila?

No, zdaj poglej! Spet tukaj sva pristala!
Brez tebe vse je kot brez kalčka seme ...
Spet  praviš lačno: tu  bova ostala.

Zato popuščam. Naj noči te neme
ostanejo  nedolžna coprnija mala.
Tišina naj oklene se te teme.

Lidija Brezavšček - kočijaž