V tistem tujem mestu drsijo
po reki beli akordi labodov.
Ure sva hodila po pekoče suhem
listju, kot da bova s tem
spremenila usodo. Dajala sva si
vrelo kožo, smeh in solze, vonj
najinih nerojenih otrok. Besed
malo. Bolj kot glas sem si
zapomnila tvoje korake, kako
prideš po hodniku. Edini si, ki
sem mu zaupala. A ni pomembno,
da veš in ni pomembno, da veš,
kakšna sem zdaj in kaj bo z mano.
Obstajam v belih akordih,
v zelenih, rumenih, v modrih
in tistih rdečih večernega
neba. Me slišiš?