Vsi poeti neizpeti,
ki v noči temačni
čakamo lačni,
čakamo svoj blagoslov,
ko končno lahko gremo domov.

Vsi poeti neizpeti,
ki obroč železni
nas króg polnega srca tišči.
Izpustimo ptico belo,
vse v nas naj poleti
visoko na najvišjo gôro
od koder pogled
vseh bed v globino sega,
kjer svobodni smo
brez vseh okov,
ko se končno lahko vrnemo domov.

Ramanina