Rišem zvezde, sam,
na ta brezupen dan,
na prvi dan v letu,
na tem bolečem svetu.
In upam...
In čakam, da mine čas,
da sonce vrne mi obraz,
da senco soj svetlobe zbriše
ter polja, hiše spet nariše.
O, Venera na nebu povej,
naj te besede pošljem njej,
ali pa naj zdaj molčim,
da bol si v duši zadušim?
In upam...
In čakam, da sonce vzide,
da ona k meni pride
in reče:
Zakaj še ljubiš me boleče?
Zakaj me iščeš hrepeneče?
A sonca ni in polno je ledu...

Luka Pajek