Otresel prah sem z nog
Otresel prah sem z nog. Moj Bog,
kaj vse prehodil sem, prepotoval?
Stojim na koncu tu pred templjem tvojim,
sprašujem se kaj pravzaprav si dal,
da moje bi življenje zadobilo smisel,
čeprav ves čas na bregu stal
sem tam, kjer tebe nikdar ni bilo.
Ne obsojam te in nič zato.
Saj bog si in neskončno blag.
Vsaj takega te mi predstavil je moj ded.
A kadarkoli cerkve sem prestopil prag
me strah bilo je. In ves bled
sem klečal tam ob soju sveč. Bežeč
zapustil tvoje sem svetišče...
Ti luč, ti upanje, pribežališče...
Potem iskal sem te drugod. Ker blag
duhovnik mi nekoč je rekel: On je povsod.
In tekel sem v gozd, med žitna polja ...
Saj če povsod si
tam tudi izpolnjuje se le tvoja volja.
Bilo je na pomlad, ko cvetje mlado,
ki komaj vzklilo je, živelo rado,
zmrzal v kali pokončala je. In vse
za kar srce mi je živelo
je tvoje stvarstvo nepovratno vzelo.
In stal sem spet nekoč v belini sobe
Na postelji je umiral mož. In polno rož
si mu naslikal na zidove. V pozdrav morda
za drugi svet? Saj ni se dolgo upiral, ko si vrata
mu na stežaj odpiral. In moj ata
odšel je nekam kjer je boljši svet?
Poklon pred tabo. Vzel si tudi njega.
Razumem te, neskončno dobri bog.
Čemu bi moral biti on izjema?
Kar daješ vzameš vedno z dvojno mero.
In dneve šteješ vsem. Ne, ni me strah.
Morda res živel lažje bi, ko z vero
pričakoval svoj konec bi, svoj prah.
Za nekaj pa sem vendar te ukanil.
Pobral si vse, kar drago je bilo.
Čarobnih sanj, ki v srcu sem jih hranil
pa tudi tebi moči vzeti ni bilo.
Nisem oziral se na drznost tvoje volje.
Kot dih so sanje splavale v vesolje.
Rojene v meni, meni so služile.
V neskončnost, kjer te ni so se zgubile.
In če si Stvarnik prav vsega v vesolju
ustvaril si morda mi tudi sanje.
Verjemi mi, verjel sem le še vanje...
kaj vse prehodil sem, prepotoval?
Stojim na koncu tu pred templjem tvojim,
sprašujem se kaj pravzaprav si dal,
da moje bi življenje zadobilo smisel,
čeprav ves čas na bregu stal
sem tam, kjer tebe nikdar ni bilo.
Ne obsojam te in nič zato.
Saj bog si in neskončno blag.
Vsaj takega te mi predstavil je moj ded.
A kadarkoli cerkve sem prestopil prag
me strah bilo je. In ves bled
sem klečal tam ob soju sveč. Bežeč
zapustil tvoje sem svetišče...
Ti luč, ti upanje, pribežališče...
Potem iskal sem te drugod. Ker blag
duhovnik mi nekoč je rekel: On je povsod.
In tekel sem v gozd, med žitna polja ...
Saj če povsod si
tam tudi izpolnjuje se le tvoja volja.
Bilo je na pomlad, ko cvetje mlado,
ki komaj vzklilo je, živelo rado,
zmrzal v kali pokončala je. In vse
za kar srce mi je živelo
je tvoje stvarstvo nepovratno vzelo.
In stal sem spet nekoč v belini sobe
Na postelji je umiral mož. In polno rož
si mu naslikal na zidove. V pozdrav morda
za drugi svet? Saj ni se dolgo upiral, ko si vrata
mu na stežaj odpiral. In moj ata
odšel je nekam kjer je boljši svet?
Poklon pred tabo. Vzel si tudi njega.
Razumem te, neskončno dobri bog.
Čemu bi moral biti on izjema?
Kar daješ vzameš vedno z dvojno mero.
In dneve šteješ vsem. Ne, ni me strah.
Morda res živel lažje bi, ko z vero
pričakoval svoj konec bi, svoj prah.
Za nekaj pa sem vendar te ukanil.
Pobral si vse, kar drago je bilo.
Čarobnih sanj, ki v srcu sem jih hranil
pa tudi tebi moči vzeti ni bilo.
Nisem oziral se na drznost tvoje volje.
Kot dih so sanje splavale v vesolje.
Rojene v meni, meni so služile.
V neskončnost, kjer te ni so se zgubile.
In če si Stvarnik prav vsega v vesolju
ustvaril si morda mi tudi sanje.
Verjemi mi, verjel sem le še vanje...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 06. 06. 2008 ob 19:58
- Prebrano 1486 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 381
- Število ocen: 11
