Res, to je to, o čemer sem zadnjič na kratko spregovorila pod objavo o moji slikanici. Knjiga ima (visoko) ceno, ker se premalo kupuje. Začarani krog. O tem sem veliko premišljevala.
Tisti, ki ne berejo, ne kupujejo knjig. Logično. Tu nimamo kaj.
Kaj pa tisti, ki beremo? Ki imamo radi knjige?
Zdi se, da smo odraščali in ob tem v zavest vgradili naslednje "zakone":
- Knjiga je sveta (torej: ko jo enkrat kupiš, je ne smeš nikoli zavreči, četudi ti ni všeč; tudi podariti rabljeno (enkrat prebrano) knjigo je grdo).
- Knjiga je zastonj. Namreč v knjižnici. Zakaj bi jo torej kupovali?
- Knjige zavzamejo precej prostora, zato jih ni smotrno kupovati, saj jih kmalu ne bomo imeli "kam dajati".

In hec je v tem, da tako mnogi še vedno razmišljajo. Tem večji hec je, da tako razmišljajo celo avtorji, torej tisti, ki so kakšno knjigo že izdali! Nekateri že vnaprej razmišljajo kvečjemu o tem cilju, da bodo njihovo knjigo pokupile knjižnice. Torej že vnaprej pristajajo na dejstvo (ali to jemljejo kot samoumevno), da je njihovo delo na vrednostni lestvici nečesa, kar si človek izposodi in vrne, in ne nečesa, kar bi človek želel imeti doma, večkrat vzeti v roke, podariti komu itd. Očitno pri knjigah pristajamo na to. Zakaj? Zelo verjetno zaradi prejšnjih treh "zakonov". - Dopolnite me, prosim.

No, sama razmišljam drugače. Rada kupim knjigo. Pač v okviru svojih zmožnosti, a to še vedno znese več kot 10 knjig letno, kar je dosti več od povprečja. Če pogledam otroške knjige: jo preberemo, nato jo bereta otroka sama, jo "vlačita" sem ter tja; in ko se je naveličata, jo pospravimo, čez pol leta ali leto dni pa je spet aktualna. Potem nekatere pesniške zbirke. To ni delo, ki bi ga prebral na dušek in nato vrnil. Če gre za kakovostno poezijo oz. tako pač, da nam je všeč, se bomo k njej še in še vračali. Isto velja za (klasične ali pa "všečne") romane. In če me knjiga ne pritegne dovolj, jo podarim naprej. Ne za rojstni dan. Kar tako. Nekomu, za kogar vem oz. predvidevam, da mu bo všeč. - Sicer sem pa itak tista teta, ki kupu otrok za rojstne dneve podarja knjige. Pa ne le svojih.

Še vedno si marsikaj izposodimo. Vendar pa izposoja ni edini vir knjig in branja. Navsezadnje: ali je res prijetno, ko je treba na kako knjigo čakati po pol leta in več? In da, ko jo beremo, iz nje frčijo drobtine, je popackana, z zavihanimi robovi, včasih celo izpadajo listi, platnice so vse mastne od neštetih rok ...? Sama vsega tega pač ne uvrščam h kakovostnemu bralnemu doživetju.

Kaj pa tretji "zakon"? Z dvema otrokoma živimo v majhnem dvosobnem stanovanju. Knjige so povsod. :) Edini razlog, da si želim, da bi živela v hiši: eno sobo bi privoščila le knjigam, si uredila knjižnico. Ampak - po drugi strani se po sobi nenehno valjajo kocke, avtomobilčki, barvice, flomastri in kupi drugih igrač. Tako kot povsod, kjer so pri hiši (majhni) otroci. Kaj so proti temu kupčki knjig na nočni omarici, na polici nad TV-jem, v vitrini in dveh omarah, na kredenci in še kje? :) Knjigi ne crkne baterija, ne zlomi se, ne spušča zverinskih glasov (kot nekatere "kulske" novodobne igrače), ena knjiga zavzame manj prostora kot velika večina ostalih igrač ... Ko tako premisliš, vidiš, da se prostor zmeraj najde. Če se najde za vso drugo kramo ... :)

No, tako pač razmišljam, čeprav sem odraščala ob naštetih "zakonih" (mama mi je sicer kupila mnogo knjig, a je, ko sem končala OŠ, obupala, kajti v njenem še manjšem stanovanju se je dotlej nabralo čez tisoč knjig). Zaradi njih sem imela pred leti skorajda slabo vest, če sem "zapravila" kak tolar za knjigo. Danes si iz tega naredim poslastico. Posebej si pripravim denar, ki ga v realnih zmožnostih lahko pogrešim, in nato se odpravim v knjigarno ali pa na splet. In z lahkim srcem, predvsem pa z veseljem izberem nekaj zase, za dušo, za drago prijateljico ali pa za otroka. Kako diši nova knjiga!

Kerstin

Sama veliko berem, zato ne morem kupit vsega, kar bi rada prebrala.

Zelo rada kupim knjigo, to je zame pravi posladek. Tudi kot darilo mi je knjiga nadvse ljuba. Kupujem predvsem poezijo, ker jo berem drugače kot prozo (to preberem in odložim, seveda jo lahko ponovno poiščem in berem, vendar spet od začetka do konca). Poezijo nekje odprem (povsem naključno), prebrem pesem in ponovno na slepo nekje odprem, tako da preteče veliko časa, da preberem vse pesmi.

Zelo nerada dam knjigo, še bolj sem škrt glede posojanja. Podarim le knjigo, za katero vnaprej vem, da bo darilo. Seveda se za tako darilo odločim le ko vem, da bo obdarovanec tega vesel.

Lp, Lea

Še zanimiv članek Mojce Pišek (Dnevnik, 12. 1. 2010):

http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042329171

Nekaj "sočnih kosti" iz članka:

Miha Kovač: Knjižnice imajo srečo, da doslej ni bilo kulturnega ministra, ki bi spoznal, da javni denar [s katerim knjižnice kupujejo knjige, ki so v "javnem interesu" in naj bi služile mdr. kulturi] ne more služiti temu, da lahko zastonj beremo Danielle Steel. ... V EU ni kulturne politike, ki bi podpirala tak način branja.

Mitja Čander: Dokler je število izposojenih knjig edino merilo vrednotenja dela knjižnic, so knjižnice prisiljene ravnati tako [namreč, da zaradi, npr., Harryja Potterja izločijo Iva Andrića in zaradi Dana Browna izločijo Cankarja; kajti za vsako naročeno knjigo morajo neko drugo knjigo izločiti in dogaja se, da so med izločenimi knjigami ravno - klasiki. Tu se zgodi paradoks uradno določenega poslanstva knjižnic, ki naj bi bilo mdr. razvijanje bralne kulture in kulture duha, ne pa omogočanje (naj)širšega dostopa do trivialne literature].

Koliko avtorjev v Sloveniji lahko živi od svojega dela (torej zasluži z njim povprečno slov. plačo)? Slavko Pregl: Manj kot pet.  Zato bi bilo lahko prav knjižnično nadomestilo način, kako izboljšati položaj avtorjev v Sloveniji; letno je zanj namenjenih okoli 850.000 evrov, kar znese povprečno na avtorja (ki mora seveda imeti dovolj veliko število izposoj) 400 (štiristo) € na leto, kar je 100 € manj kot evropska subvencija za kravo.

Kerstin