Lidija, ta pesem je kritika (morda tudi moje razočaranje) dejstva, da se na tej spletni strani, strani poezije, pojavljajo reklame, kot je ta za začimbe za žar, s sliko bedrc in perutničk na žaru.
Zavedam pa se, da verjetno skrbnik portala nima vpliva na to, kakšne reklame se bodo pojavljale v pasici. Glavno, da priteka denar ...
Lahko bi našla še kakšno, ki etično gledano prav nič ne paše oz. se celo tepe z osnovnimi človeškimi vrednotami.
Če si pripravljena sama poskrbeti za stroške portala ali pa najti sponzorje, ki bodo objavljali reklame, ki bodo dovolj etične zate, ti z največjim veseljem prepustim skrb nad reklamnim prostorom. Moj mail imaš in če si zainteresirana, me kontaktiraj.
Do takrat, ko najdemo primernega tržnika pa bo za oglase poskrbel httpool ali kak drug masovni ponudnik, ker se sam še s tem nimam časa ukvarjat.
Če pa denarci ne bi pritekali, tudi pesmi ne bi pritekale, ker portal ne bi mogel poravnati lastnih stroškov in bi ga morali zapreti ...
P.S. Na pesniškem pikniku je obilno poskrbljeno tudi za vegetarijance. Za to poskrbim jaz osebno. O tem lahko pričajo vsi, ki so se piknika kdaj udeležili.
Menim, (in zdi se mi, da je tako), da takšnih "opazk", kot so bedrce in faflce modrega cveta, ne bi smeli jemati osebno. Zdi se, da je to v bistvu "hvalevredno" zaznavanje članov portala, ki ga pa ni mogoče jemati kot kritike portala kot takšnega, temveč kot stanje stvari v družbi. V času in prostoru. Ki sta bistveno bolj groba, ostra, divja in nevarna za jezik in umetnost, kot so bili romantični (dobesedno) časi Ribičevega Franceta ter Kopitarjevega Jerneja, (ki sta gotovo kje tudi trčila s kupicama vina.)
Namreč - portal pesem.si je sicer res "zaseben" projekt, vendar pod okriljem zavoda (torej neprofiten), vsebinsko pa daleč presega zasebno in bi lahko bil domena "javnega" predvsem zato, ker mirno lahko rečemo, da je z razbijanjem tabuja o svetosti literarnih revij in knjižnih izdaj, učinkovito potegnil v svet poezijo celo plejado mladih, o katerih znajo kakšna druga literarna združenja leta in leta tarnati, "da je škoda, da mladih ni..." in da se mladež (nebodijetreba) sploh ne zanima za tako sveto stvar, kot je literatura.
Zato se "lastniki" (poezije in portala) ne smemo sramovati, da zaradi mačehovskega odnosa uradnih skrbnikov jezika in umetnosti, obešamo svoje artefakte na vsakdanjo potrošniško kramarijo in hkrati moramo prepoznavati angažiranost umetniške besede ob hvalevrednem opažanju teh in podobnih deviantnih pojavov, ki zrcalijo našo stvarnost. Nam. Komu pa!
Zato je replika na čudenje, iz česa vse že danes delamo poezijo, v resnici nujno priznanje ostrini pesniškega fokusa na realnost, kot smo jo bili deležni od modregacveta.