Le včasih prideš – mrtvec – v sanje,
Mi živ zaplešeš skozi noč
In si prav takšen kot nekoč
In srečne ure so nekdanje,
Prav drobno srečne, prav vsakdanje.

Sva skupaj tekla v zarje nove.
Z menoj delil si vse svetove,
V vseh sobah je gorela luč,
Vsa vrata so imela ključ,
Vse hiše pisane vrtove.

Potem pa si me umoril …
Kdor bil si, si čez noč umrl,
Nazaj se nisi več ozrl,
In vse luči si pogasil
In vse svetove zapustil.

Če bi verjela, da lahko
Se človek spremeni tako,
Verjela bi, da si še živ –
A ne verjamem, in zato
Si zame mrtev in te ni …

Aleksandra Kocmut - Kerstin