Radirka časa, hladna, čista,
izbrisala je naju z lista,
razdrla najina obraza
z belino čistega poraza,
razparala srčne prekate
z milino krampa in lopate,
nogé odrezala v kolenih
z ostrino kaktusov strupenih,
prekinila čarobni krog,
ki ga napletel je stisk rok,
in vse, kar v sanjah je živelo,
v drobtine gume je sprhnelo.


Nobena roka več ne zriše
naju med stene iste hiše,
nobena senca več ne pade
v vdolbine najine naslade,
nobena rjuha ne prekrije
te vseživljenjske parodije,
in odtujenost je kot kača,
ki žre, kar se požreti splača.


Jaz bom, in tudi ti zagrebi,
kar je ostalo v slepi pegi,
zagrebi v zemljo svoje duše,
na vrh položi krpo ruše,
na njej češminov grm naj zrase,
naj krvavi za stare čase.


A znamenje ostane vžgano,
ko koža že zarase rano,
da v njej ostane le precep:
razbeljen škorpijonov rep.

Aleksandra Kocmut - Kerstin