Forum
- Datum objave:
22. 05. 2011 ob 23:09 - Spremljaj
- Število komentarjev: 11
- Piše: Y
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1006 krat
O koncih sveta
Danes me je, ob prebiranju o popularnih napovedih o koncu sveta, prešinila misel. Zdi se mi, da se ne bojimo toliko koncev kot (ponovnih) začetkov, v katerih smo prikrajšani za nekaj, izgubljeni. Kot je že Descartes ugotovil, se po morebitnem koncu vsega ne bomo kaj dosti spraševali o njem in pravzaprav nas ne bo kaj hudega doletelo, razen niča. Ne bo več zgodb, ne bo več bralcev, niti pesmi ne bo več. Tak je konec vsega.
Dosti hujše stvari nas doletijo, pa se potem tolažimo da 'ni konec vsega' .. hmmm paradoks.
Tale zapis (Prekratka neskončnost avtor gnu) je nastal kot utrinek ob tem razmišljanju, kjer subjekt doleti takšen 'konec sveta' prav na način, kakršnega si ni želel, iz varnega zavetja svojih lastnih filozofskih razmišljanj.
Glede na nova fizikalna spoznanja, konca sveta še zlepa ne bo (najbrž sploh nikoli), vseskupaj bo prešlo v nekakšno kozmično nirvano - zvezde se bodo ohladile, galaksije medsebojno oddaljile, in čez nepredstavljivo mnogo let (številka ima preveč ničel, da bi se jo dalo zapisati v znano vesolje), bo začelo razpadati na svoje prafaktorje.
Med tem pa nas bo doletelo še mnogo razburljivih začetkov in koncev :)
Ali bodo pesmi še obstajale, tudi čez toliko časa, morda le kot ideja? Ali bodo tudi ideje konec vzele?
Če je slučajno kdo prebral do konca tega bluženja - vsa čast :)
Dosti hujše stvari nas doletijo, pa se potem tolažimo da 'ni konec vsega' .. hmmm paradoks.
Tale zapis (Prekratka neskončnost avtor gnu) je nastal kot utrinek ob tem razmišljanju, kjer subjekt doleti takšen 'konec sveta' prav na način, kakršnega si ni želel, iz varnega zavetja svojih lastnih filozofskih razmišljanj.
Glede na nova fizikalna spoznanja, konca sveta še zlepa ne bo (najbrž sploh nikoli), vseskupaj bo prešlo v nekakšno kozmično nirvano - zvezde se bodo ohladile, galaksije medsebojno oddaljile, in čez nepredstavljivo mnogo let (številka ima preveč ničel, da bi se jo dalo zapisati v znano vesolje), bo začelo razpadati na svoje prafaktorje.
Med tem pa nas bo doletelo še mnogo razburljivih začetkov in koncev :)
Ali bodo pesmi še obstajale, tudi čez toliko časa, morda le kot ideja? Ali bodo tudi ideje konec vzele?
Če je slučajno kdo prebral do konca tega bluženja - vsa čast :)
V novih začetkih mislimo, da smo prikrajšani za preteklost, za vse, kar smo prej gradili.
Pa nismo. Zmeraj bo tam nekaj. Tudi nič je nekaj. Tudi tišina je zvok.
Fajna primera je John Cage, ki se je z njegovo 4'33 vrnil na začetek. In da povem v metaforah, razbil celotno vesolje glasbe, oblike in vsebine.
Evo, to je že perorez enkrat limal in ga bom kar še enkrat, ker se mi zdi, da je to taka stvar, kjer lahko zmeraj kaj novega odkriješ. :)
http://tvslo.si/predvajaj/john-cage-predavanje-o-nicemer/ava2.67495784/
Kar se pa pesmi tiče.
Fajn bi se bilo še poigrati s to mislijo, se mi zdi, da ima še rezerve za dodelavo.
Igraj se. :)
Ne rabiš sploh povedat, da bo konec sveta.
Imaš veliko orodij za uporabo, že v samem zgornjem postu si nanizal veliko zanimiv idej. Nič, začetek, razpad, prafaktorji.
To pesem sem za vsak slučaj
napisal včeraj
če bi svetu zmanjkalo danes, konca
Za vsak slučaj
sem jo dal v branje
če v niču
ne bi znal brati
Še pomniš, Pomni
poljub
ki ga jutri ne bo
niti slutil
Malo sem si dovolila se igrati. :)
lp S.
p.s.: http://www.youtube.com/watch?v=hRTvQWuzKWo :)
Pa nismo. Zmeraj bo tam nekaj. Tudi nič je nekaj. Tudi tišina je zvok.
Fajna primera je John Cage, ki se je z njegovo 4'33 vrnil na začetek. In da povem v metaforah, razbil celotno vesolje glasbe, oblike in vsebine.
Evo, to je že perorez enkrat limal in ga bom kar še enkrat, ker se mi zdi, da je to taka stvar, kjer lahko zmeraj kaj novega odkriješ. :)
http://tvslo.si/predvajaj/john-cage-predavanje-o-nicemer/ava2.67495784/
Kar se pa pesmi tiče.
Fajn bi se bilo še poigrati s to mislijo, se mi zdi, da ima še rezerve za dodelavo.
Igraj se. :)
Ne rabiš sploh povedat, da bo konec sveta.
Imaš veliko orodij za uporabo, že v samem zgornjem postu si nanizal veliko zanimiv idej. Nič, začetek, razpad, prafaktorji.
To pesem sem za vsak slučaj
napisal včeraj
če bi svetu zmanjkalo danes, konca
Za vsak slučaj
sem jo dal v branje
če v niču
ne bi znal brati
Še pomniš, Pomni
poljub
ki ga jutri ne bo
niti slutil
Malo sem si dovolila se igrati. :)
lp S.
p.s.: http://www.youtube.com/watch?v=hRTvQWuzKWo :)
Hvala za Cage-a.. hehe
Fajn si se poigrala s pesmijo. Itak je igra tisto :)
Pesem kot pesem deluje ali pa ne.. kot zapis utrinka morda ni primerna oblika. Itak je bolj pomembno kaj se nam dogaja znotraj in zunaj.
Potem ko bo konec ne bomo mogli razmišljati o preteklosti. O koncu moramo razmišljati vnaprej.. Potem ko pesem prebereš lahko o njej razmisliš, jo doživljaš, še enkrat prebereš,.. Kdaj ima potem pesem konec, oz. kje je konec pesmi? Rad bi napisal pesem, ki se boji lastnega konca..
Res fajn tale portal, da se lahko igramo in eksperimentiramo :=)
Aja glede pesmi: hotel sem narisati zgodbo, ko nekdo filozofira o koncu sveta in vnaprej študira o tem, itd., kar pa ga ne pripravi na konec, ko ga punca da na čevelj ;)
lp, gnu
Fajn si se poigrala s pesmijo. Itak je igra tisto :)
Pesem kot pesem deluje ali pa ne.. kot zapis utrinka morda ni primerna oblika. Itak je bolj pomembno kaj se nam dogaja znotraj in zunaj.
Potem ko bo konec ne bomo mogli razmišljati o preteklosti. O koncu moramo razmišljati vnaprej.. Potem ko pesem prebereš lahko o njej razmisliš, jo doživljaš, še enkrat prebereš,.. Kdaj ima potem pesem konec, oz. kje je konec pesmi? Rad bi napisal pesem, ki se boji lastnega konca..
Res fajn tale portal, da se lahko igramo in eksperimentiramo :=)
Aja glede pesmi: hotel sem narisati zgodbo, ko nekdo filozofira o koncu sveta in vnaprej študira o tem, itd., kar pa ga ne pripravi na konec, ko ga punca da na čevelj ;)
lp, gnu
Ko bo konec, ga ne bo več, ker se bo izničil. :)
Pazi pri zgodbi v pesmi.
Je ali pa ni.
Težko prenese ovinke.
Ne, ne pazi.
Duška si moramo dati.
Na eks.
Da prepriča, da udari, da se začuti.
In spet... konec koncev, zakaj.
Lalalalala
štorja brez konca. :))
lp S.
Pazi pri zgodbi v pesmi.
Je ali pa ni.
Težko prenese ovinke.
Ne, ne pazi.
Duška si moramo dati.
Na eks.
Da prepriča, da udari, da se začuti.
In spet... konec koncev, zakaj.
Lalalalala
štorja brez konca. :))
lp S.
Nič nisem krajšal, še podaljšal sem jo :)
naj gre svojo pot, do konca.. zdi se mi, da ji bom tu in tam še kaj dodal
tako.
lp, gnu
naj gre svojo pot, do konca.. zdi se mi, da ji bom tu in tam še kaj dodal
tako.
lp, gnu
V svojem minimajcenem koščičkoščecu vesolja smo, kakršni smo, zaradi fizikalnih (ali: naravnih, ali: od boga/vesoljcev/etc. danih ...) okoliščin, ki smo se jih s svojimi um(čk)i navadili jemati kot privzete, v resnici pa so le naša interpretacija nekega vesoljnega stanja. V vsem tem lahko ni ničesar, je vse le igra, kemija in fizika, golo naključje ... ali pa je lahko vse, bog in hudič in vse vmesne in nad- in podgradnje tovrstnega iskanja (ne)smisla. Navsezadnje je tudi konec (česar že koli) naša pogruntavščina. Tako kot, recimo, "minevanje" časa ipd. Seveda, nekaj moramo imeti, se na nekaj opreti, sicer bi ... kaj? Še vedno prosto skakali malo po vejah, malo po tleh? Ali dosegli opevano višjo raven zavesti? Hm. Kje je pravzaprav bistvena razlika? :)
Zanimivo temo in razmišljanje odpiraš, gnu, debata, ki se je nikoli ne nasitim. Pesem, po drugi strani, je "ujetnica" človeškega (brez)uma, kamor spadajo tudi razne apokaliptične fantazije. Kar ji daje krila, je humornost v besedno-pomenski zvezi konec (sveta / zveze). Ja, nekateri napovedujejo konec, drugi ga pa kar - dajo. :) (pri nas se je, ko sem bila mlajša, govorilo za dati na čevelj - dati konec)
Naj se v zaključku vrnem k začetku; skorajšnji konec zemljanom verjetno še ne preti, saj je znano, da kar je slabega, ne crkne hitro. Ob tem naj dodam, da nisem tako cinična, kot ta izjava zveni, zato tudi vem, da bo marsikaj zdaj zdaj crknilo. :)))
No, pa imaš še eno bluzenje.
Kerstin
Zanimivo temo in razmišljanje odpiraš, gnu, debata, ki se je nikoli ne nasitim. Pesem, po drugi strani, je "ujetnica" človeškega (brez)uma, kamor spadajo tudi razne apokaliptične fantazije. Kar ji daje krila, je humornost v besedno-pomenski zvezi konec (sveta / zveze). Ja, nekateri napovedujejo konec, drugi ga pa kar - dajo. :) (pri nas se je, ko sem bila mlajša, govorilo za dati na čevelj - dati konec)
Naj se v zaključku vrnem k začetku; skorajšnji konec zemljanom verjetno še ne preti, saj je znano, da kar je slabega, ne crkne hitro. Ob tem naj dodam, da nisem tako cinična, kot ta izjava zveni, zato tudi vem, da bo marsikaj zdaj zdaj crknilo. :)))
No, pa imaš še eno bluzenje.
Kerstin
Haha, "kar je slabega, ne crkne hitro" make my day :)=
Ja tudi mene taka razmišljanja peljejo.. nekam že, pojma nimam. Morda pa bo Bog pobrisal tablo (ali pa kak njegov učenec), pa poskusil kako novo finto.
Mene je vedno presenečalo, koliko lahko mi majcena bitja dojamemo o velikanskem vesolju (če že ne neskončnem). Ne gre za samozadovoljnost, zgolj za spoznanje, da kljub kontra dokazom vseeno smo nekoliko prebrisani :) Konec je nekje v neskončnosti (za nas) ker prek njega ne gremo.. tisti napisi na koncu filma se vrtijo kot ironija našega igračkanja s časom.
Nikoli ne bom pozabil, ko mi je nekdo prvič demonstriral, kako neskončnost spraviš v škatlo (recimo neskončno premico preslikaš na daljico dolgo 1 centimeter), s tem da v točko na rob daljice pade 'konec' neskončne premice.. Pa vzemi prgišče takih nitk in v rokah imaš šop neskončnih zgodb s koncem.
gnu
Ja tudi mene taka razmišljanja peljejo.. nekam že, pojma nimam. Morda pa bo Bog pobrisal tablo (ali pa kak njegov učenec), pa poskusil kako novo finto.
Mene je vedno presenečalo, koliko lahko mi majcena bitja dojamemo o velikanskem vesolju (če že ne neskončnem). Ne gre za samozadovoljnost, zgolj za spoznanje, da kljub kontra dokazom vseeno smo nekoliko prebrisani :) Konec je nekje v neskončnosti (za nas) ker prek njega ne gremo.. tisti napisi na koncu filma se vrtijo kot ironija našega igračkanja s časom.
Nikoli ne bom pozabil, ko mi je nekdo prvič demonstriral, kako neskončnost spraviš v škatlo (recimo neskončno premico preslikaš na daljico dolgo 1 centimeter), s tem da v točko na rob daljice pade 'konec' neskončne premice.. Pa vzemi prgišče takih nitk in v rokah imaš šop neskončnih zgodb s koncem.
gnu
Seveda, po eni strani je čisto res, da ogromno vemo (glede na našo neznatnost). Po drugi me grozi misel, da je vse tisto, za kar smo sploh zmožni dojeti, da še ne vemo, le delčič vsega, kar bi še lahko izvedeli (in vse to je spet le delček vsega, kar je ...). :) Mikro- in makrokozmos sta si, tako znanost, po svoje zelo podobna (si že dobil mejl, ki kroži že lep čas in prikazuje vesolje od najmanjšega (vsaj nam znanega) delca do največjih (nam znanih) razsežnosti?). Človek je v neki čudni sredini med njima, od obeh toliko oddaljen, da - vsaj povprečen - težko razume "velikost" že našega Osončja ali galaksije, ali po drugi strani elektronov ali celo superstrun. Pri vsem tem pa dvomim, da so to, kar do danes vemo, res že skrajne vrednosti. :)
V tej luči bi bili za crknit (hm!) smešni s svojimi časovnimi razporedi pa norim pehanjem za zlatom (v kakršni koli obliki že) itd., če bi lahko seveda odmislila krutosti, ki jih prizadevamo drug drugemu od mikrokozmosa (npr. starši otrokom) do makro (npr. vojne, genocidi). Mogoče leži kjuč vsega v najčistejši preproščini? Sem, ki sem itd.? :) Ker ko začneš tako razmišljati o vsem, se res zna zgoditi konec ... pameti. :)
V tej luči bi bili za crknit (hm!) smešni s svojimi časovnimi razporedi pa norim pehanjem za zlatom (v kakršni koli obliki že) itd., če bi lahko seveda odmislila krutosti, ki jih prizadevamo drug drugemu od mikrokozmosa (npr. starši otrokom) do makro (npr. vojne, genocidi). Mogoče leži kjuč vsega v najčistejši preproščini? Sem, ki sem itd.? :) Ker ko začneš tako razmišljati o vsem, se res zna zgoditi konec ... pameti. :)
Ja, več kot vemo, bolj bi morali biti skromni .. samo da nismo :)
Mi smo zgleda res v zlati sredini obstoja. Čeprav v sf že davno obstajajo razmišljanja v stilu ali bi lahko celotna galaksija delovala kot eni veliki možgani/bitje.. Vendar kaže, da ne. Superstrukture so premalo organizirane, preveč 'demokratične' za obvladljivo usmerjeno dejavnost (inteligenco?), pa komunikacija je prepočasna (dinozavrov rep:). Mikrostrukture pa premalo kompleksne in preveč občutljive (vsaj ko ti crkne računalnik).
Tudi pesem ima iste probleme - če je prekratka, je premalo besed za nekaj pametnega, če pa predolga, ni več 'pesem', je bolj jara kača, oziroma ima nadstrukturo (cikel, itd.)
kakšen bo konec vesolja?
najbrž takšen
lp, gnu
Mi smo zgleda res v zlati sredini obstoja. Čeprav v sf že davno obstajajo razmišljanja v stilu ali bi lahko celotna galaksija delovala kot eni veliki možgani/bitje.. Vendar kaže, da ne. Superstrukture so premalo organizirane, preveč 'demokratične' za obvladljivo usmerjeno dejavnost (inteligenco?), pa komunikacija je prepočasna (dinozavrov rep:). Mikrostrukture pa premalo kompleksne in preveč občutljive (vsaj ko ti crkne računalnik).
Tudi pesem ima iste probleme - če je prekratka, je premalo besed za nekaj pametnega, če pa predolga, ni več 'pesem', je bolj jara kača, oziroma ima nadstrukturo (cikel, itd.)
kakšen bo konec vesolja?
najbrž takšen
lp, gnu
V svojih skromnih zmožnostih predstavljanja se bolj nagibljem k big ripu kot k big crunchu. http://www.youtube.com/watch?v=JaImVFRpOR8&feature=related
Morda zato, ker laže dojamem koncept nečesa, kar izbruhne in se nato dokončno razleti, kot koncept nečesa, kar izbruhne "iz ničesar" in se po delčkih strašno oddalji in se nato spet povrne v tisti neskončno gosti "nič".
Pesem je mikrostruktura vesolja in makrostruktura človeka. :)
Eh, v vsakem primeru, pa naj bo rip ali crunch, nas bo najprej popapcalo sončece. Tako da bo naš konec (ali vsaj konec Zemlje, ker močno dvomim, da bo človek to dočakal) en pocukran vestern: odjahali bomo v oranžen sončni zahod.
;)
Morda zato, ker laže dojamem koncept nečesa, kar izbruhne in se nato dokončno razleti, kot koncept nečesa, kar izbruhne "iz ničesar" in se po delčkih strašno oddalji in se nato spet povrne v tisti neskončno gosti "nič".
Pesem je mikrostruktura vesolja in makrostruktura človeka. :)
Eh, v vsakem primeru, pa naj bo rip ali crunch, nas bo najprej popapcalo sončece. Tako da bo naš konec (ali vsaj konec Zemlje, ker močno dvomim, da bo človek to dočakal) en pocukran vestern: odjahali bomo v oranžen sončni zahod.
;)
Hehe, kot tisti dvostopenjski ognjemet - ko se najprej na sredi razleti na vse strani, potem pa vsak od delcev še enkrat ka-boom da celo nebo zažari :)
Meni se še najbolj logičen zdi the big rip-off :)
Glede vesterna je pa povedal že Fermi : "Where are they"?
Morda pa le?
Meni se še najbolj logičen zdi the big rip-off :)
Glede vesterna je pa povedal že Fermi : "Where are they"?
Morda pa le?
They ARE all around us, le da ne verjamemo, ne svojim očem ne pripovedim drugih. :) To najbrž izvira iz človekovega ega: jaz, edini, najpametnejši, najrazvitejši, ki ve vse.
Nekje v teh linkih, ki si jih pripel, sem končno slišala tvorbo: ... we THINK we know ...
Lepo, da kdo še (samo) misli, da ve. Nenehno namreč berem(o), in to v resnih razpravah in literaturi: Danes vemo ... Zdaj vemo ... bla bla. Zgodovina nas ni naučila nič. Pred 1000 (popravi letnico, če ni prava) leti so "danes vedeli", da je Zemlja središče vesolja.
Uh, gnu, vesoljno sva zripala tole temo. :)))
Nekje v teh linkih, ki si jih pripel, sem končno slišala tvorbo: ... we THINK we know ...
Lepo, da kdo še (samo) misli, da ve. Nenehno namreč berem(o), in to v resnih razpravah in literaturi: Danes vemo ... Zdaj vemo ... bla bla. Zgodovina nas ni naučila nič. Pred 1000 (popravi letnico, če ni prava) leti so "danes vedeli", da je Zemlja središče vesolja.
Uh, gnu, vesoljno sva zripala tole temo. :)))
Komentiranje je zaprto!