Pozdravljen, in seveda dobrodošel na portalu v pisani druščini. Ko sem prebrala tvojo novo pesem TI SI SRČNI ANGEL avtor Mišel, sem se spomnila, da bi ti lahko napisala nekaj v zvezi z rimami in naravnim vrstnim redom besed, ki je v pesmih, tako kot v govoru, povsem dovoljen. Včasih dajemo na konec verzov besede samo zato, da bi se rimale. Če temu ne sledimo skozi vso pesem, je boljše, da se izognemo takemu nenaravnemu besednemu redu.
Tvoj Srčni angel bi bil potem nekako takšen (upoštevam naravni vrstni red besed):

Reši mi srce,
dekle mojih sanj.
Potrebujem tvoj ogenj.
Ker te hočem,
me boli srce.
Bojim se, da bi te kdo drug ukradel.

Nekoč si bila lepa.
V tebi je gorela strast,
(ko sva bila zaljubljena.)

Si kot ptica brez kril,
tvoja duša je vredna ljubezni,
(hrepeni po čustvih.)
Ko te vidim,
mi dih za trenutek zastane.

Ko greš mimo mene,
gledam za teboj
in poslušam drobne korake.

Vedeti moraš,
da sem vedno tu
in čakam,
da mi padeš v objem.

Pa še: morda bi bilo smiselno, če bi zamenjal zadnjo in predzadnjo kitico - skratka, preberi obe možnosti in premisli, kako ti zvenita in katera se ti zdi bolj zanimiva za branje. Besede v oklepaju bi lahko tudi izpustil, saj razlagajo to, kar si že povedal.

Veliko navdiha še naprej in lep pesniški pozdrav,
Ana