kirurško tipkajoče
odpridevnjenje
odvečnih mlečno brezzobih
vstranvisečih patetičnih
visokokaloričnih
samopomembnih
slaborazumljenih
stranskih vej
na katerih pesem
ne sedi

na njih sedi le
pesnik


Enkrat je Kerstin odbila v eni moji vse šavje stran, pa je bilo kot bi perzijsko mačko polil.

Hehe, gnu, odličen zapis, pravzaprav - pesem! Recimo takole:
ODPRIDEVNJENJE

je kirurško tipkajoče
odstranjenje
odvečnih .... itd. do konca, ki je odličen!

Perzijska mačka je cart, ampak polita perzijska mačka, tista je pa zanimiva. :))

In še malo resneje ...
To v bistvu ni kak novi "level", kot pravi Ajda, oz. če bi bil, ne bi držalo, kot praviš, Ajda, da "še nisi zrela za vstop", saj si že lep čas tam. :)) Ne vedno, ne povsod - ampak, kdo pa je?
Predstavljaj si novoletno jelko. Če jo odeneš v zmerno razporejene okraske, bo verjetno delovala bolj usklajeno, bolj ravnovesno, bolj dodelano, kot če nanjo obesiš vse okrasje, ki se je skozi leta nabralo po škatlah. Niti tistih res lepih okraskov ne boš posebej opazila, ker jih bo zadušil "blišč" vseh preostalih; kaka vejica se jelki utegne celo povesiti, ali če je naravna, odlomiti ... In jelkine vejice, iglice, to, kar jelka JE, se pod vsemi bleščicami in trakovi itd. sploh ne bo več videlo.
Kaj storiti?
Pobrati vse dol, naj bo jelka "gola"?
Seveda ne!
(Ali pa ... kdaj, zelo redko ... tudi. :)
Kateri so dovolj dobri okraski? Kateri imajo svoj smisel, tvorijo z jelko in z drugimi okraski ustrezno celoto? Kateri niso prelahki, obrabljeni, ali pa pretežki, preobloženi in preveč na kupu?

No, to je to. Jelka je pesem. Pesniška sredstva, v konkretnem primeru gre predvsem za okrasne pridevke (če so levo (torej pred) od jedrne besede, so to običajno pridevniki, lahko tudi prislovi; če so desno od jedrne besede (torej za njo), so to običajno pridevniki in samostalniki, lahko tudi prislovi, večinoma v rodilniških zvezah - koga ali česa, kar hitro vodi v nerazumljivost), je treba rabiti z mero. So le pomoč pesmi, ne njena osnovna konstrukcija.

In če pelješ tak voz iz verza v verz, se rad prevrne.
Zlasti je to opazno pri a) izrabljenih okrasnih pridevkih (čarobne oči, žameten glas, zlate roke, strto srce, čaša pelina, ogenj strasti ...), in b) pri neologizmih ali skovankah, ki so sicer lahko odlične, a morajo imeti ustrezen kontekst, v katerem lahko dovolj izstopijo, da zares zaživijo. Bom povedala še z eno "rastlinsko" primerjavo: neke čisto nove rože ne bomo skorajda niti opazili, če bo rasla med samimi enako visokimi, pisanimi, gosto posejanimi cvetovi. Šele ko bomo okoli nje malo pokosili ali popleli (grdobci pa taki :)), jo bomo uzrli v vsej lepoti.

To ne pomeni, da takih pridevnikov "ne smemo" uporabljati. Ne; ampak: zmerno. Smiselno, smotrno.

Najmanj moteči, četudi jih je zaradi nujnosti smisla kdaj več, so "navadni" pridevniki in pridevniški zaimki, ki jih tudi stežka nadomestimo, npr. pravi odgovor, vsak človek, moj oče, pralni stroj itd. :)

Naj si kot primer izposodim še Mezopotamskijevo pesem (sanje se uresničujejo ... ne! ne cefram(o), le ponudimo mnenje):
Iz slehernega grma
si zlovešče prežal,
se kameleonsko aprilil,
da sem te stežka spoznal.

Do sem imamo recimo: slehernega, zlovešče, kameleonsko. Vendar do sem še nič ne moti! Sleherni je eden od tistih "nujnih" pridevkov, zlovešče bi res lahko opustil (prežati je glagol, ki običajno nosi dol. stopnjo zloveščosti že sam v sebi), kameleonsko aprilil pa je prav fajna, bogata in sveža besedna zveza.

Tu pa se začne:
Najbolj čadastega popoldneva
si s smaragadnim sikom
preko razdrapanega velba
popadljivo planil name,
mi v hrumeči ihti
na trohneče razpelo
zabršljanil nebogljeno telo
in izdolbel čudeča se zrkla.

Okrasni pridevek v vsakem verzu. To je preveč. In ne le to: poglejmo, kakšni so ti pridevki:
ČADAST, SMARAGDNI, RAZDRAPAN, POPADLJIV, HRUMEČ, TROHNEČ, NEBOGLJEN, ČUDEČ SE.

Kot vidimo, gre za zelo močne, prodorne besede, zelo polne (npr. čad, veste, kaj je čad? se bi težko opisal z eno besedo; ali razdrapan: poln nečesa, recimo prask, okruškov; ali hrumeč: poln nečesa, recimo hrupa, šuma). Ko jih je toliko in tako močnih na kupu, jelka povesi vejice.

Če parafraziram znani pregovor o zlatu: Ni vsak okrasni pridevek pesmi v kras.
Prava mera je prava izbira.
No, zdaj pa že pesnim. Naj bo dovolj.

Lp,
Kerstin

Nočne ptice na netu sedijo
in streljajo pridevnike

lp, gnu

Ajda, očitno so še vedno v modi suhe manekenke :) hehe Hecam se.

Ne vem, sam poskušam z večkratnim branjem in malo časovne distance.
Včasih kmalu odkrijem odvečno, drugič pa mi je škoda zavreči kakšne besede.

Gnu, z eno mojo se je tudi nekaj podobnega zgodilo, samo je še vedno na čakanju, ta obilna se še noče umakniti ;)

Lp, mezopotamsky

Ajda, saj si to marsikje že naredila, ne vem, zakaj misliš, da tega levla nisi še dosegla? Seveda si. Potem ti ga včasih spet spodnese in ampak imaš kar precej pesmi, kjer si na krašenja "pozabila".

Problem je ponavadi v občutku, da pesem ni pesem, če ni pridevnikov. Vtis stare šole je to! Zdaj pa se pojavlja večinoma, ko si želi avtor biti na vsak način poetičen. V resnici pa izpade to tako kot pleša, ki je prekrita z daljšim čopom redkih las, če razumeš, heheh. Enostavno je gola lepa, s tistim čopom pa ...

Pridevnik mora biti tam, če res služi svojemu namenu. Preberi si ta Prešernov verz: "Noč temna, ki tare duha."
Saj vsi vemo, da so noči bolj ali manj temne, boš rekla ... Vendar tu pridevnik "temna" pričara bistvo misli. Torej, nekaj ga zelo muči in ne vidi izhoda. Sicer se odkrito nanaša na noč, prikrito pa na vprašanja, ki jim pesnik ne najde odgovora ali pa še huje, so zla slutnja! In tu pridevnik ni okras! Tu je bistven!

Upam, da sem razumljiva ... Če pogledaš nazaj sem velikokrat pisala o preobloženosti, o tem, da je pesmi treba prečistiti ... Nisem pisala samo o pridevnikih, ampak o kopici povedanih stvari, ki so ista misel, ki ne pripelje nikamor, ampak pesem enostavno ustavijo na sredini požiralnika in je ne moreš spraviti niti naprej niti nazaj, ker je kot cmok ostala v goltancu. Heh, ok, zdaj sem se čist metaforična ... se vidi, da sem komaj vstala ... vpliv sanj, hah.

Kakorkoli, pri tako kratkih oblikah kot je pesem, se je za ogibati preobloženosti (pridevniki so večinoma obloge) , še posebno, če nimajo res močnega namena - vzemi jih kot zobne obloge, hahaha. le tiste, ki so narejene s strani zobarja, so zaželene, tiste, ki se naredijo kar same, pa vedno skrtačimo, a ne :))))

Lp,
Zalka

Dobro jutro:). Hvala Kerstin in Zalki za obsežno razlago, s primesjo hudomušnosti in nazornimi primeri, kam pes taco moli:)). Saj saj, to je tisto, da se učimo, pa se tega niti ne zavedamo, se nam zaleze in vleže v predalčke in čaka na ugoden trenutek in ko pišemo, se vse dogaja spontano in tudi okrancljanci enostavno odpadejo. Učenje, veliko vredno, ker te noben npr. ne sili k učenju in k branju nečesa, kar ti ni ljubo, enostavno posrkaš tisto, kar "organizem rabi", če malo karikiram, vse lepo predelaš v glavi in popredalčkaš. In kot si lepo zapisala Zalka, v Prešernovem verzu, da pridevnik ni okras, da je nujen in bistven. To je tisto, kar je nadgradnja in rojstvo dobre pesmi in tu je veliko hakclov, ki te lahko vodijo v napačno smer in sfižijo pesem. Še enkrat, hvala dekleti, se bom kar večkrat vrnila k napisanem in ga srkala:)))). Gnu, dobro si to odpridevnil:)))))). Mezopotamsky, saj saj, čeprav obloženost na pravih mestih, še vedno šteje, manekenke gor al dol:)))))))).

lp, ajda