Forum
- Datum objave:
03. 05. 2011 ob 20:17 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: Ida Semenič- adisa
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1071 krat
Med nebom in zemljo- adisa
Poskušala sem pisati po Večernem vlaku, vendar sem prepozno ugotovila, da mora biti beseda v vsaki kitici na drugačnem mestu! Štiri kitice sem popravila, potem pa me je zablokiralo in ni več šlo, zato dajem gor prvotno verzijo , za morebitno drugo pesem pa se bom potrudila, kot mora biti. Uredništvo in ostale prosim za mnenje in predloge , da bi pesem čimbolj izpilila.
Hvala in lp,
adisa
Je pra res učinkovito to poigravanje z mesti besed in pomeni (ne vem, če morajo biti besede tudi v isti obliki, ali se lahko sklanjajo?). Skratka, kot pravi Uroš Zupan: forma naj služi pesmi, ne ona njej.
Lp, Ana
Ana, hvala , ker si se oglasila in lp in mirno noč,
adisa
Meni je tale všeč, Zupanove teorije pa se še nisem lotil.
LP, mezopotamsky
Lp, Lea
6 kitic po 6 verzov +tri verze na koncu.
Na koncu vsakega verza v kitici se nahaja ena od šestih besed, ki se ponavljajo v vsaki novi kitici, samo vedno na različnih končnih mestih.
V vsaki kitici mora biti beseda na drugačnem mestu! ( če imaš kamen v prvem verzu tretje kitice, ne sme bit več v nadaljevanju na tem mestu - ti pa imaš kamen tudi v peti in šesti kitici v prvem verzu).
Besede lahko sklanjaš, seveda. V zadnji tercini pa uporabiš vseh 6 besed. To je to.
Adisa, ne pusti, da te forma premaga, vsebina je odlična in se ti res splača se še malo "poigrat". :)
Pa naj mi Uroš ne zameri, če tu kopiram njegovo umetnino, kjer je vse bolj jasno ...:)
Večerni vlak
V zraku pisk večernega vlaka.
Poletje se drobi na drobna ogledala.
Počasno, zeleno reko raznaša veter.
Železniški pragovi so zasneženi s prahom.
Med drevjem natrgani snopi sonca.
V smeri pogleda: kanjon. Za hrbtom: Trbovlje.
V sanjskih ponovitvah zapuščam Trbovlje
na vedno istem rdečem, poljskem vlaku.
Zagrinjam si zavese, ker mi sije sonce.
Za vrati stranišč mirujejo ogledala.
Njihove robove prekriva zlati prah.
Skozi ozke špranje ga prinaša veter.
Moje misli meša izmišljen veter.
Miroval je, ko sem bil v Trbovljah,
a od ceste se je vseeno dvignil poletni prah.
Glas napovedovalca je najavil prihod vlaka.
V čakalnici so ženske zaman iskale ogledala.
Zvok nad tiri je bil podoben jeziku sonca.
Zavijamo, izginja in temni sonce,
ne doseže ga več šibki veter,
čeprav je vztrajen, ko raste s površine ogledal.
Nemogoče je iz življenja izriniti Trbovlje,
naj jih še tako zapuščam v starodavnem vlaku,
očiščenem, a pokritem z bakrenim prahom.
Pred očmi mi plešejo iglice prahu.
Vidne so, ker se je vrnilo sonce
in je smer spremenil drdrajoči vlak.
Pri tem ga ni oviral veter,
ne ustnice, ki venomer ponavljajo: Trbovlje,
kot bi se oglašale iz žepnih ogledal.
Ko enkrat odideš, se spraznijo ogledala.
Namesto tebe se vanja gleda prah.
Prah v tvojem kovčku postanejo Trbovlje.
Še vedno se jih dotika pozno sonce
in drevesa nad njimi sprehaja večerni veter,
ki ga je že pozabil večerni vlak.
Vlak nima voznega reda. V njem so tisoči ogledal.
Veter piha skoznja in preganja prah.
Polnočno sonce sije na Trbovlje.
ne glede na formo je tvoja pesem takšna, ki bralca nagovori z iskrenostjo občutenja tistega, ki jo je napisal. Vse čestitke. Bodi dobro in se vidimo na Rašci.
Čao
Andrejka
lp, adisa
LP, Lea
Komentiranje je zaprto!