Forum
- Datum objave:
03. 05. 2011 ob 17:57 - Spremljaj
- Število komentarjev: 24
- Piše: Y
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 2201 krat
Tihozvočje 1 - Legy
lepo zapoje!
jaz bi morda izpustil močno
Kako je mirno morje ta večer,
čeprav trpi v njem globina.
gnu
lp, Legy
Ker je rimanka (preprosta štirivrstičnica), je prekratko. Bi rabilo nadaljevanje v obliki vsaj še dveh kitic, da bi bilo učinkovito.
Torej, dober začetek, manjka nadaljevanje.
Samo moj pogled, seveda.
velja tudi za ostali dve tihozvočji ...
LP, lidija
Kako je mirno morje ta večer,
čeprav trpi v njem globina.
In veter je kot bel, molčeč papir,
ki zmoti moja ga bližina.
Zato se potiho obrnem stran
od vetra, od morja, od sebe.
Zavem se da z ničem sem spet obdan,
in da me brez pesmi zebe.
LP, L
Lp,
Kerstin
Te štirivrstičnice so mi v bistvu simpatične. Prvič sem jih zasledil pri Košuti. Morda so res prekratke, kot praviš, Lidija. V bistvu se kar strinjam. :) Mogoče pa kratko ne pomeni nujno slabo, če je vsebina dovolj močna... Bomo videli, kakšna bodo naslednja tihozvočja.
Mogoče so ali bodo lahko dobra zasnova za kaj več, ko se bom malo zresnil... Všeč mi je tvoje nadaljevanje, predlagam, da nadaljujeva, edino ritma pa res ni, hehe. Ma bo, bo... :))
Lep dan,
Legy
:)
OK, Legy. Nadaljujva. Ti si na vrsti. Ampak naprej bom kar jaz, da pesem ne bo predolgo čakala, "vstopičila" obe kitici. Če ti ne bo všeč, popravi, potem pa še mojo prilagodi stopici prve. :)
Res mirno je morje na tihi večer,
čeprav v njem trpi globočina.
In veter kot bel in molčeč je papir,
ki zmoti ga moja bližina.
Zato brez slovesa obrnem se stran
od vetra, od morja, od sebe.
Zavem se, da z ničem sem zopet obdan,
v drobovje brez pesmi zazebe.
Legy? Valčkov ritem :)
LP, lidija
Res mirno je morje na tihi večer,
čeprav v njem trpi globočina.
In veter kot bel in molčeč je papir,
ki zmoti ga moja bližina.
Zato brez slovesa obrnem se stran
od vetra, od morja, od sebe.
Zavem se, da z ničem sem zopet obdan,
v drobovje brez pesmi zazebe.
Na pesku praznine zdaj puščam sledi,
ki sproti nemir jih pobriše.
Sem tu in me ni - več ne najdem poti,
ki vame jih pesem zariše.
:)
Res mirno je morje na tihi večer,
čeprav v njem trpi globočina.
In veter kot bel in molčeč je papir,
ki zmoti ga moja bližina.
Zato brez slovesa obrnem se stran
od vetra, od morja, od sebe.
Zavem se, da z ničem sem zopet obdan,
v drobovje brez pesmi zazebe.
Na pesku praznine zdaj puščam sledi,
ki sproti nemir jih pobriše.
Sem tu in me ni - več ne najdem poti,
ki vame jih pesem zariše.
Brez diha in giba v praznino uprem
brezbarven pogled pred obzorje.
Zaznavam šumenje ... Se v hipu zavem:
me kliče nazaj, vase, morje.
Tako, mislim, da bi moral zdaj pa ti, Legy, najti še eno kitico za zaključek:)
da ne bova predolga.
;)
LP, Lidija
Oglašam se, ker moram nekaj priznat. Ritem sta spravila v klasično stopico, vse štima. Prav zato pa mi je ritem prvotnega Tihozvočja tako všeč; organski je, srčen.
Srce ne utripa kot mašina za štancanje pločevink ;)
Kako je mirno morje ta večer,
čeprav trpi v njem globina.
In veter je kot bel, molčeč papir,
ki zmoti moja ga bližina.
Ne vem, če sem edini, ki tako čutim, pa vseeno je kar je .. ne morem si pomagat.
Drugače pa lepo, brezšivno tole pišeta :)
P.S. Res pa je, da buhtelj berem trpi v njem ritmično tr-pi-v-njem kar sem na forumu že bral da je absolutno prepovedano, kaj čem :)
lp, adisa
ja, gnu, to je pa res. srce ni mašina za štancanje pločevink (izjava ki je- mimogrede - dober aforizem!), ampak včasih pa tudi srce štanca - kot mašina, to vejo predvsem športniki :)))
Ja, res pesem zdaj ni več tihožitje - tisto , kar je bilo napisano na začetku - legijev original, je še vedno tam, kjer je, to kar piševa zdaj, je pa prav namerno nekaj, kar hočeva spravit v popolni rirem in stopico, če bo šlo. Za zdaj gre.
Morda jo pa potem ponudiva, tole pesem kot besedilo kakšnemu nzb. ansamblu, da bo drugo leto nastopil z njim na tekmpovanju Slovenski valček in polka, hahaha ... :)
Ali z drugo besedo, gnu, to je še ena vaja za rima, ko sva bila ravno izzvana :)))
LP, lidija
Gnu je napisal:Ne vem, če sem edini, ki tako čutim, pa vseeno je kar je .. ne morem si pomagat. , jaz sem samo pridala , da ni edini in da res prijetno valovita, ne vidim, da bi bilo v tem kaj slabega:)))
lp, adisa
Torej gnu sprašuje, če še kdo meni, da sva z izpopolnjevanjem forme z Legyem Tihožitje preveč "ocelofanila" in je zato zdaj štanca.
Kar seveda je. In kar je najin cilj:)))
Torej, adisa, nič slabega, samo da se vsi razumemo .
:)
LP, lidija
PS: v bistvi sem pa šele zdaj prebrala tvoj prejšnji post adisa in vidim, da sem ga brala brez "pa".
Glasi se:
Ne, nisi edini, res pa prijetno valovita:)))
uh, sem bila površna, zdaj ga šele prav razumem, in, oprosti za odvečne bedsede
:))
lp, adisa
Res je, vse je res.. blebetam. Ne vem točno zakaj mi prvotna forma bolj sede, niti nisem štel zlogov. Morda je nekaj v ujemanju pomena in ritma, kajvemkaj :) Morda je ritem nastal kot naravna posledica, pa se to čuti. Pojma nimam. Tudi če berem tr-pi-vnjem-globina se prime dihanja..
Je pa tudi valček lep :)
Uglasbitev, a? Zanimiva ideja; frajtonerco že mam, lahko jo zaigram... a kaj ko peti ne znam... Hmm... Adisa, Kerstin, Gnu, kako vam gre petje? :)) Lidija bo itak plesala, je bolj športen tip, kolikor jaz vem... :)
gnu
Veseli me, da ti je tihozvočje všeč. Meni tudi. :) Še posebej, ko je nastajalo, ker sem ga pisal na pomolu v Luki. :) Je pa to čisto nekaj drugega kot ta valček, ki ga z Lidijo ple(š,t)eva. :)
No, zaključimo lahko tako, če se strinjaš, Lidija... Potem pa še naslov morava pogruntat... : Morski valček? Valček praznine? Zapisana v morje? Drhtenje? ... moram še razmislit...
Res mirno je morje na tihi večer,
čeprav v njem trpi globočina.
In veter kot bel in molčeč je papir,
ki zmoti ga moja bližina.
Zato brez slovesa obrnem se stran
od vetra, od morja, od sebe.
Zavem se, da z ničem sem zopet obdan,
v drobovje brez pesmi zazebe.
Na pesku praznine zdaj puščam sledi,
ki sproti nemir jih pobriše.
Sem tu in me ni - več ne najdem poti,
ki vame jih pesem zariše.
Brez diha in giba v praznino uprem
brezbarven pogled pred obzorje.
Zaznavam šumenje ... Se v hipu zavem:
me kliče nazaj, vase, morje.
In morska gladina prav nežno vzdrhti,
ko prst moj postane pisálo.
Tako, brez besed se ta pesem rodi,
ki nese jo val na obalo.
Komentiranje je zaprto!