Zanimivo, zadnjič, na Mladih rimah, je Mojster tudi bral te svoje najljubše pesmi. Kako se glas spremeni, ko se skozenj daruje pesem in kako drugačen je, ko le govori. Skoraj me malo spominja na Daneta Zajca ta natančni, pojoči izgovor, da vsaka beseda pride do izraza in besede vzbujajo žive slike in vmes spreminjajo svetlobo, vse je tako natančno in zračno.
Perorez, fajn, da si se spet oglasil. Smo te pogrešali. Ja, vse kar je treba, je to razumeti, danes o poeziji, več ;-)
@ana: Kako se glas spremeni, ko se skozenj daruje pesem in kako drugačen je, ko le govori.
Sinergija zvokov, ki nas spomni, da smo najprej peli. šele nato govorili.
Včasih so tudi pesnjenju, poeziji rekli petje. In še prej je to tudi bila. :) In je. Še vedno. To je to - pri Zupanu se res odlično sliši ogromna razlika med navadnim govorom in, kot tako primerno pravi Ana, darovanjem pesmi. Verjetno to poznate vsi (ali večina) tisti, ki ste kdaj poslušali kak svoj posnetek. Razlike so pri kom manjše, pri drugem (dosti) večje. Osebno se kar rada poslušam, ko intepretiram pesem, ampak prav nič pa, ko se slišim v običajnem govorjenju. In še nekaj, ne vem, kako je pri drugih, jaz imam vedno tremo, a dosti dosti hujša je, ko moram govoriti (npr. kaj razlagati, napovedovati, odgovarjati), kot pa ob interpretaciji pesmi. Takrat se hitro razblini. Ah, čar pesmi je neskončnoplasten! :)
Ja, vse je res in tudi pri meni podobno občuteno. Upam, da ste opazili, da je "nadaljevanje" posnetka (2 in 3) ponujeno na istem "sajtu". Opozoril bi še na izjemno režijo teh treh kratkih filmov poezije.
Sicer pa sem ponudil link na tem forumu predvsem zaradi pogostih polemik na tem forumu, ki so se gibale na relaciji "oblika-vsebina". Uroš Zupan tukaj za moje pojme na najbolj zgoščen način in jekleno konkretno opiše v čem je "trik". Saj ko/če ta trik v resnici dojamemo, se prične pravi smisel in spopad s formo, da ne ostanemo zgolj na ravni sestavljanja ritma in rim na način, da se nam približno izide.
Zato (se mi zdi) mnogi veliko bolj radi ostajamo v zavetju proste forme, ker na ta način ohranjamo precej več možnosti podajanja vsaj ščepca iskrenosti/sebe - če to seveda sploh zasluži gnetenje v umetnost.
Res, Perorez, ker pri Zupanu forma ni obešalnik, na katerega obesiš pesem, ampak se ji zaradi vsebine in načina pisanja in intimnega detajlističnega slikanja vlaka, prahu, vetra ... ne moreš načuditi. Najbrž bi bila pesem povsem zanimiva tudi v prostem verzu, in vendar ji forma (čeprav neopazna) nabije dodatno vrednost do (po)polnosti.
Zanimiva je tvoja misel, da bi bila pesem zanimiva tudi v prostem verzu.... Jaz sem Zupana prvič slišal brati to pesem na tisti proslavi v CD, ki je sicer vzbujala zanimanje zaradi "škandala", ker niso k branju povabili tudi Borisa A. Novaka. No, Zupan je bil in prebral Večerni vlak. Jaz sem takrat gotovo menil, da je to vrhunski primer, kako lahko pesem v "prostem verzu" deluje zelo poetično. Zato sem bil toliko bolj začuden, ko sem zdaj slišal Zupana samega pojasniti, kako jo je "zložil" skupaj. Seveda je tudi pojasnilo o "triku" natančno razkrivanje bistva poezije. Mogoče bi še razvil njegovo "pojasnilo": pravi pesnik ne rabi forme, kot obešalnika (Ana), ampak jo "zlorabi" za svoje potrebe. :))
Tako, kot je začel uporabljati pribor, namesto da bi jedel z roko ;-))) in zlorabi pomanjšane vile, da mu služijo v minimalističnem brkljanju po krožniku.
Samo malce obujam zanimivo temo, iz ene take klepetalne (in ne bogvekako globinske) potrebe;-)