Dušan tudi ta tvoja izpoved še en kamenček v mozaiku tvojih zanimivih zgodb. Vendar te moram opozoriti, da te je v drugem delu pesmi (ne vem zakaj? slučajno?) zaneslo v rimo, ki v prosti verz ne sodi in to celo v rimo na i, ki je , ko smo že tolikokrat razpravljali ilustrirali in dokazovali, najbolj "neznosna" in se je vsak rimar (kar pa ti nisi;), ki je že malo naprej od rimarskih začetkov v širokem loku izogiba.
... ki ga ni
kava se osamljeno poseda in voda v kotličku klokota
na ugaslem pogorišču le lucidna iskra tli v pričakovanju novih neprepoznavnih dni
ko odhajaš ko se zgubljaš med poroznimi dlanmi
LP, Lidija
PS: V bistvu to, kar si napisal, je izsiljevanje - vsaj rahlo! ;) naj ti povem še to, da sva pesem ocenili dve urednici in sicer enotno, s tem, da jaz nisem bila prva. Ne vem, zakaj se greš detektiva ... Raje prijazno vprašaj : " kaj je vendar s pesmijo, morda se da pa kaj popraviti, morda je pa kje kaj, kar sem spregledal." Itd. Dussan?
Pozdravljen, Dusann, dodam naj le to, da bi bila lahko samostojna pesem tale kitica:
nocoj ugašajo besede ko oblačiš oprijeto obleko s tvida (>> iz tvida) ko začrtuješ še zadnjikrat oči ko se vračaš kot pritepenka v razmerje ki ga ni
Tu se čuti neki notranji ritem pesmi, zato (me) rima v tej kitici ne zmoti. Poleg tega je odlična ubeseditev: ko se vračaš / kot pritepenka / v razmerje / ki ga ni. Zelo močno, jasno! Dovolj za samostojno pesem.