Utišanka avtor
gnu
Pozdravljen, gnu,
zanimivo, kako utišati besede, tiste prazne, pregrete, ki nimajo
več pravega smisla. Zanima pa me, od kod ti beseda utišanka.
:)
In še nekaj, kar je v bistvu še pomembnejše. Kot je Serigala
izpostavila pri Luciji L. M., ko se je vprašala o (ne)potrebi
pridevnikov, bi tukaj sama rekla, da jih je pa vsekakor preveč.
Večinoma gre za privzdignjene ali pa močne besedne zveze, in
kopičenje le-teh zaduši rdečo nit v pesmi, deluje prebaročno, od
tam pa ni več daleč do patetike. Poglejmo (podčrtala bom pridevnike
in tudi desne prilastke):
Z
raztrganim kančkom
usode
predrem
škrlatno popkovino
brbončastih nabreklin
preteklosti
ki se vsipajo
brez vesti
krhke kot
presušeni
cvrtki
v odmevu
zmrznjenega diha
prezrcalim se
skozi ostrino
trenutka
še ravno
pravi čas
da utišam
praznino
pregretih besed
Vidiš? Tako kratka pesem, pa tako obložena. Ne deluje, kot bi
lahko, kot bi moralo. Če vzameva vse to proč, kaj dobiva:
S kančkom
predrem popkovino,
ki se vsipajo
brez vesti
kot cvrtki
________ (npr. v zamrznjenem vdihu, tu bi bilo namreč dobro malo
bolj popiliti, ker imaš pridevnik in še desni prilastek -
zmrznjenega)
prezrcalim se
skozi ostrino
še ravno čas
da utišam praznino.
Zdaj pogledaš, kaj od izpuščenega je nujno za razumevanje in za
poanto pesmi:
S kančkom USODE
predrem popkovino nabreklin preteklosti,
- tu je še vedno preveč, na tem se še da delati, npr. predrem
nabrekline/mehurje preteklosti -
ki se vsipajo
brez vesti
kot PRESUŠENI cvrtki (v tem opisu je že zajeta krhkost, zato je ta
odveč)
________ (npr. v zamrznjenem vdihu, tu bi bilo namreč dobro malo
bolj popiliti, ker imaš pridevnik in še desni prilastek -
zmrznjenega)
prezrcalim se
skozi ostrino TRENUTKA (ali pa kar: skozi trenutek)
še ravno PRAVI čas
da utišam praznino PREGRETIH BESED.
Tu, v zadnjem verzu, je težišče pesmi, njena poanta, zato tu ni
smiselno krniti - ostane, kot si zapisal. In - če boš likvidiral
prejšnje pridevnike in prilastke v neki razumni meri, potem tudi
tile zdaj na koncu ne bodo moteči.
Lp,
Kerstin