Serigala,

hvala za komentar. Povsem se strinjam s tissto nastrgano praznino, da je odveč. Pravzaprav sem jo kasneje dodala, ker se mi je zdelo, da nekaj manjka. Mislim, da je dobro, če še katera izmed urednic pogleda in pove, kako se njej zdi boljše. Kar se pa tiče čistih zenic je pa tako, da želim poudariti, da je subjekt pesmi povsem priseben, ko to počne oz. ko se mu to dogaja; če napišem samo z zenicami, pa bi to marsikdo sprejel kot da se tak subjekt morda ne zaveda sebe (da je pod vplivom česa, ali da na nek drug način ni priseben).

Je pa ta pesem napisana povsem drugače kot večina mojih; iz tistega občutka, ko imam preveč dela in ko je preprosto preveč vsega (prazniki so naporni), tako da je ravno zaradi tega tako zgoščena ... meni se mudi, pesmi se mudi ... Verjetno je to krivo.

(s)mej se,
Lucija

Pozdravljena, Lucija. Ja, tudi meni se zdi "nastrgana praznina" odveč. Čiste zenice sem dojela kot nasprotje od prepolnih / zamegljenih - skratka, zenice, v katerih nič ne odseva. Me je pa malce zmotil naslov, saj sem najprej (površno) prebrala: Odkar imam ime, ne diham več. Ko sem pesem brala tretjič, sem šele opazila "se" - in to me je napeljalo na misel, da je pesniški subjekt prostor /čas - ura, ki samega sebe diha / požira. Kar se izkaže tudi v nadaljevanju pesmi.

Če bi pesem povsem izčistila, bi lahko izpustila še več pridevnikov (v tistem delu po "koža omejuje s svojim zrcalom"), premisli, kako bi zvenela.
Katera verzija ti je bolj všeč? Priporočam tudi glasno branje obeh. Sporoči, da vnesemo morebitne popravke.

Lp, Ana

Ana,

dajmo nastrgano praznino ven. Ostalo pa ne vem. Vidim, da sem spregledala en Serigalin komentar - o čistih zenicah in vtetoviranih očeh. Morda je res nekoliko nenavadno, ampak v bistvu se (vsaj kot sem jaz to zastavila) ne izključujeta - čiste zenice, kot sem že napisala, ponazarjajo nek jasen, priseben obstoj, medtem ko vtetovirane oči označijo ta obstoj kot mučen, ker z vtetoviranimi očmi nimaš možnosti mežati, če imaš pa še čiste zenice, se nikakor ne moreš izogniti temu, kar je, kar koli že je. Tako nekako. Čeprav preveč razglabljati o prispodobah v tej pesmi morda ni smiselno, saj sem prepričana, da jo skoraj vsakdo razume drugače.

A, še glede naslova: Ana, če bi bil Odkar imam ime, ne diham več, ne bi bil smiseln (vsaj v mojem pogledu), tako pa je drugače ... ne diham se več ... diham pa vse drugo, kar sicer ne želim, ampak moram ... v tem smislu se je meni zgodila celotna pesem. Naj pa tu pridam še, da kadar vidim, da si ljudje moje pesmi razlagajo na različne načine, sem zadovoljna - četudi so to kritike. Kadar mi uspe napisati pesem, ki jo skoraj vsak razlaga vsaj nekoliko drugače, pomeni, da mi je uspelo napisati pesem, ki jo vsak prilagodi sebi. In to je moj cilj. Ne maram namreč pesmi, ki ti natančno povejo vse in ne puščajo prostora za lastno doživljanje in interpretacijo. :)

Vse lepo,
Lucija

Mimogrede, a ne nepomembno, sami sebi je pravilno (je pa dovoljeno tudi sama sebi). Običajno sklanjamo obe sestavini te besedne zveze: same sebe, sami sebi, samo sebe, pri sami sebi, s samo seboj.
Lp,
Kerstin

Prosim eno izmed urednic, da pesem popravi tako (če seveda meni, da to pesmi ne bo poslabšalo):

s čistimi zenicami razžiram ure,
kadar zidovi grabijo jutro.
teden dni mi krvavijo usta;
kazalec z blatom riše po steni,
koža omejuje s svojim zrcalom.
odsotna lobanja zagrize
pijane korenine lastnih rok.
tipam za vtetoviranimi očmi.
z udarci po steni se kličem.
meje med krči gnezdijo v bobniču –
zažgana od jezikov se odrekam sami sebi.


Nekatere pridevnike, ki bi jih sicer lahko zavrgla, bom pustila, saj pesem nekoliko bolj določijo. Lobanja mora biti odsotna, saj dela v nasprotju z očmi, ki so prisotne. Pijane korenine lastnih rok pa puščam, saj želim poudariti, da "pijane" roke delajo neodvisno od vsega drugega. Hja, ta pesem se mi vedno bolj spreminja v psihedeliko ... :)

Zelo dober razmislek. Popravljeno.
Lp, Ana

Hvala :))