Močen šepet, Srečko, si tam mogoče srečal mojo Sijano ;-))? Upam,
da se je naučila, kako je treba jokati hehehehe. Kaj pa misliš če
bi dal kakšen pomišljaj, ali pa dvopičje izza stalaktita:
Čisto mogoče je, da so se mi njeni solzni kanali zasidrali v podzavesti. Sedaj ko si me zopet spomnila nanjo, bom ob obiskih kraških jam v soju baterijske svetilke pod stropom iskal njene solzne oči.
Glede na to, da je šepetek brez ločil nevem, če vanj sodi pomišljaj ali podpičje. Bom premislil.
A ja, nisem vedela, da so šepetki brez ločil, saj je itak razumljivo in bistvo drži, kot pribito ... čas ve na čem sloni svet ;-))! Zavidam ti potepanja po jamah, čeprav se sama niti pod razno ne bi upala spustiti, razen v svojo, iz katere pravzaprav malokdaj grem ven ;-)).
Lep pozdrav in še veliko podobnih navdihov :-). breza
Čestitke za šepetek Srečko. V napisanem je toliko globine in izpovednosti (upam, da sem prav uporabila izraz, da ga nisem zlorabila, izpoved in njeni repki:), da si lahko vsakdo izmed nas, ki se ga je šepetek dotaknil, ga butnil oz. prerukal, najde delčke, ki jih združi v celoto. Mene se je zelo, zelo dotaknil in nekako sem potegnila vzporednico z zvezo, ki sicer obstaja, zapisana v večnost, a akterja ostajata vsak na svojem bregu, vedela sta, ko se je zgodil trk, da bo vedno reka med njima in da se bosta združila tam nekje, nekoč, morda kot dve zvezdi v neskončnosti vesolja, našla se bosta, četudi čez tisoč let in med tem časom bo potočenih nešteto solza, četudi le kot prispodoba, ne moreta združiti bregov, ker sta tako kot stalagnit in stalagtit, četudi skupaj, daleč daleč drug od drugega v tisti popolnosti združitve. No, to je delček moje zgodbe ... In? To je tisto, ko rečem biser, ki ga dahne pesnik in odpre morda tudi zaprto skrinjico, kjer se skriva marsikaj ali pa preprosto ponudi zgodbo, za katero sploh ne veš, da ti jo piše življenje.
Lepo si to napisala. Kot bi bral svojo zgodbo. Če uspe dvema kapnikoma v tisoč ali milijon letih, potem bo tudi nam, če ne v tej razsežnosti, potem zanesljivo v neki drugi. Vsaj upamo lahko, mar ne ?