Spet avtor
ajda
Pozdravljena, Ajda,
pesem, ki pusti odtis, pohvale gredo tudi metaforam, kot sta
prehojene besede in odtisniti se v šepete.
A za doživetje se je treba prebiti med toliko "ki"-ji, da se človek
preveč upeha, pesem pa tudi. :) Poglejva:
Prebudila sem sence, ki se
bohotijo na mojem obrazu in skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed, ki sva jih spustila
v neskončnost kot balone, ki uidejo
otroškim ročicam.
Že v prvi povedi so štirje. Pravzaprav so vsi odvisniki
prilastkovi. To bi bilo smiselno kvečjemu v primeru, ko bi se na ta
način poigrala s prilastkovimi odvisniki in jih kopičila še kar
naprej in naprej v eno samo x-stavčno poved, v katero bi nanizala
samo pril. odvisnike. Vendar se to ne zgodi, zato ne vzdrži. Že dva
na kupu (eden za drugim) sta običajno preveč; včasih se temu ne da
izogniti (npr. v kakem strokovnem besedilu), a ti imaš tu zelo
proste roke.
Zavozlala sem
preperele nitke, ki so se okopale v >>> spet ki
jutranjem soncu in s tresočimi prsti >> manjka vejica pred
in
spletla v kito. >>> tu pa manjka predmet: in JIH (nitke) s
tresočimi prsti spletla v kito
Prisluhnem slapu
besed, ki šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Spet dva ki.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju. >>> spet ki (tale
lahko mirno ostane, ko zreduciraš prejšnje; takole na kup z vsemi
predhodnimi pa že bije v uho, čeprav je v tej povedi en samcat
:))
Po mojem niti ne potrebuješ pomoči, če pa, pa kar povej - če si
seveda za to, da pesem "razprilastkamo". :)
Lp,
Kerstin