Včeraj sem si v mariborskem KGB (kulturno glasbenem brlogu) ogledala solo predstavo Mojce Simonič z naslovom Ženska. Mojca je predstavila 40-minutni kolaž (sodobni pasijon) ženske poezije z neverjetnim žarom, prepričljivo, gladko, samozavestno, skratka enkratno. Občudujem jo tudi zato, ker se je na pamet naučila toliko pesmi v prostem verzu, kar je precej težje kot rimane in ritmične pesmi. Rdeča nit vseh pesmi in tako tudi predstave je bila ženska v ljubezni, ljubezen in ženska, ženska, ki se tako in drugače spoprijema z demoni v zapletenem ljubezenskem in/ali čutnem odnosu. Med 28 pesnicami, katerih pesmi so vtkane v ta impresivni, siloviti monolog, so tudi Berta Golob, Lili Novy, Tatjana Pregl Kobe; od "naših" pa smo v Ženski našle svoje mesto Nuša Ilovar (Kdo ji daje pravico), Sonja Votolen (Gledala sem tvoj hrbet) in jaz (Zaskorjena).

Prepričana sem, da bo predstava doživela še kako ponovitev, in jo toplo priporočam vsem! Tudi moškim, da ne bo pomote - navsezadnje so prav oni večni, siloviti, neusahljivi navdih večine teh pesmi.

http://www.facebook.com/#!/profile.php?id=100000758756865

Kerstin