V pesem Rafael sem se vživela, pesem se me je dotaknila;
pristni opisi, ki običajno sledijo pristnim čustvom.
Na koncu sem edino pomislila, da je zadnja kitica morda preveč in
da je tudi brez te kitice pesem zaključena ter sporočilna. Morda pa
se motim, je samo lasten preblisk :)
Zelo se strinjam s tabo, MOMO in to ni le tvoj lasten preblisk, res je, da je tista zahvala na koncu odveč in osiromaši pesem, jo nekako zapre. Modri cvet, splačalo bi se razmisliti o predloženi pobudi. LP, Lidija
Sinoči sem bila na predstavitvi filma, posnetega po knjigi slikarja Rafaela Terpina, ki ga osebno poznam. Njegova dela so name naredila globok vtis, pa tudi film je odličen.
Ja, ko se začutijo v pesmi delčki, koščki ali pa kar zajeten kos pesnikove duše, njegove biti, se pesmi ni treba dobrikati in nastavljati na ogled. Oči jo najdejo same in pesem se ugnezdi v lepo postlanem gnezdecu. Upam, da ne boš užaljena, lepo se bere oz. vidi, da znaš, zmoreš dati v besede, misli, sebe, kar sem seveda pogrešala v prejšnjih tvojih pesmi (seveda ne vseh, da ne bo pomote), ki si jih ponudila v branje. So bile dovršene, ker so ti seveda strokovne oči urednic dale priznanje, a tisto, kar sem pogrešala, se vedno bolj in vztrajno seli vate in prilepljeno, se ne da kar tako odstraniti. Mislim pa, da tega tudi ti ne želiš, da duša ponikne. In kot sem zapisala, upam, da te nisem užalila, napisala sem tako kot čutim, morda jasno najbolj meni, morda pa najdeš tudi delčke zase, ne tiste, ki kritizirajo, jih v tem postu ni:).