DAN KO JE UMRL TOVARIŠ TITO avtor DUSANN

Pozdravljen, Dusann, s pesmijo fino zarišeš početje tistega dne ob tisti uri (kot ponavadi), super je to utripanje vsakdanjega življenja in potem tista vest. Pri omembi ure se mi je zazdelo, da je tudi konec pesmi. Zadnja kitica me nekako katapultira drugam, kot me je nesla pesem prej. Naj razložim: točno tako je bilo, kot ponavadi, a ko je bila ta novica vržena med ljustvo, ni bilo tako, kot ponavadi in to si super zapisal. Bog in Nova revija (ki v tistem trenutku nista bila tako snovno prisotna, kot vse ostalo), se mi zdi, imata še najmanj pri tem. Ker si tako razširil spekter dogajanja med množicami, bi bilo morda fino, da se zdaj te množice nekako navidezno povežejo, obstanejo, no, nekaj pač - v pesmi sem videla (točno ob petnajst nula pet), da se je nekaj premaknilo. Morda bi bilo zanimivje, če težišče pesmi obdržiš na tem trenutku.
Saj veš: to je eno mnenje, lahko ga upoštevaš, ali pa ne. Je pa vredno premisleka.

Lep pesniški pozdrav, Ana