na poti v sanje, bosih nog,
zašel sem v močvirje.
pogrezam se v smrdljivo, lepljivo brozgo.
med prsti čutim brbotanje mehurčkov strupenih plinov.
mrzel pot mi curlja po hrbtu.
srajca se mi lepi na kožo.
rinem še kar naprej...
megla je težka in gosto zatohla.
oblivata me hlad in jad...
blato je globoko, pod njim ni trdnih tal.
predaleč je rešilna bilka...
opažam, da se sploh ne borim...
se je sploh mogoče boriti?
.
.
naj utonem v močvirju?

Andrej