Forum
- Datum objave:
13. 02. 2011 ob 15:48 - Spremljaj
- Število komentarjev: 2
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 877 krat
Pride nam ... - Mojca
Pride nam: na poti razvijanja notranjega posluha kot
utrinek na ne zadjem cilju avtor Mojca
Pozdravljena, Mojca,
vidim, da se poglabljaš v raznovrstne odtenke človekovega bivanja in razumevanja in jim dodajaš lastne vpoglede. Zanimivo, vendar bi ti svetovala - ker je to pesniški portal in ker jih objavljaš med pesmimi - da jim nameniš bolj pesniško noto (ali pa jih objavljaš tu na portalu - odpreš temo in je). Tak primer je tudi zapis Izmišljen pojem . Ta dva zapisa nista pesniška (razen morda po kriteriju, da je avtor sam tako rekel - ker pa lahko vsi rečemo vse, je vendarle potrebna še kaka potrditev "zunanjih opazovalcev").
Torej - lahko ostaneš pri slogu, ki si ga zastavila (in zveni rahlo pridigarsko ali "gurujsko", bralcu ne odpira sodoživetij in raznovrstnih interpretacij - kar je eden glavnih atributov POEZIJE - temveč ga želi usmeriti, poučiti), in objavljaš na forumu. Lahko pa poskusiš zapise malo "opesniti".
Npr. - to je le "na prvo žogo", toliko da vidiš, kaj imam v mislih:
Dokler ne sprevidimo, da nam z mero zadovoljstva duša določa stopnjo lepote in dobrega,
bomo ob največji meri vsega koristnega trpeli, namesto uživali. Kaj šele, da bi znali ljubiti.
Moja duša meri lepoto
z lončki zadovoljstva,
ki so večkrat prazni ... itd.
Rarlika med zadovoljstvom in zadovoljenostjo je le v naglasu. Za razvit notranji posluh je ni.
Zadovoljna, občasno zadovoljena.
Pazi na škratke :) - rarlika - razlika, zadjem - zadnjem. In formulacija na + ne + zadnjem je zelo okorna.
Tale zadnji del tudi ne drži povsem. Razlika, kar se tiče zapisa in izgovora, ni le v naglasu, je tudi v dodatni črki -e (zadovoljEna). Da gre še za kako razliko, ne le naglasno, pa dokazuje tudi besedotvorje, ki je skozi rabo in razumevanje izpeljalo iz prvega pridevnika samostalnik zadovoljstvo, iz drugega pa zadovoljenost - in tu je razlika več kot očitna. Tako da zadeva potrebuje še malo razmisleka.
Poleg tega bi ta zadnji del lahko bil samostojni zapis, morda v obliki aforizma, a malo drugače izpeljan (tako, da bo bolj trdno vsebinsko stal).
Upam, da sem ti pomagala, pa tudi vsem tistim, ki se morda sprašujejo, ali so tovrstni zapisi poezija ali ne, zakaj da oziroma zakaj ne.
Lep pesniški pozdrav,
Kerstin
Pozdravljena, Mojca,
vidim, da se poglabljaš v raznovrstne odtenke človekovega bivanja in razumevanja in jim dodajaš lastne vpoglede. Zanimivo, vendar bi ti svetovala - ker je to pesniški portal in ker jih objavljaš med pesmimi - da jim nameniš bolj pesniško noto (ali pa jih objavljaš tu na portalu - odpreš temo in je). Tak primer je tudi zapis Izmišljen pojem . Ta dva zapisa nista pesniška (razen morda po kriteriju, da je avtor sam tako rekel - ker pa lahko vsi rečemo vse, je vendarle potrebna še kaka potrditev "zunanjih opazovalcev").
Torej - lahko ostaneš pri slogu, ki si ga zastavila (in zveni rahlo pridigarsko ali "gurujsko", bralcu ne odpira sodoživetij in raznovrstnih interpretacij - kar je eden glavnih atributov POEZIJE - temveč ga želi usmeriti, poučiti), in objavljaš na forumu. Lahko pa poskusiš zapise malo "opesniti".
Npr. - to je le "na prvo žogo", toliko da vidiš, kaj imam v mislih:
Dokler ne sprevidimo, da nam z mero zadovoljstva duša določa stopnjo lepote in dobrega,
bomo ob največji meri vsega koristnega trpeli, namesto uživali. Kaj šele, da bi znali ljubiti.
Moja duša meri lepoto
z lončki zadovoljstva,
ki so večkrat prazni ... itd.
Rarlika med zadovoljstvom in zadovoljenostjo je le v naglasu. Za razvit notranji posluh je ni.
Zadovoljna, občasno zadovoljena.
Pazi na škratke :) - rarlika - razlika, zadjem - zadnjem. In formulacija na + ne + zadnjem je zelo okorna.
Tale zadnji del tudi ne drži povsem. Razlika, kar se tiče zapisa in izgovora, ni le v naglasu, je tudi v dodatni črki -e (zadovoljEna). Da gre še za kako razliko, ne le naglasno, pa dokazuje tudi besedotvorje, ki je skozi rabo in razumevanje izpeljalo iz prvega pridevnika samostalnik zadovoljstvo, iz drugega pa zadovoljenost - in tu je razlika več kot očitna. Tako da zadeva potrebuje še malo razmisleka.
Poleg tega bi ta zadnji del lahko bil samostojni zapis, morda v obliki aforizma, a malo drugače izpeljan (tako, da bo bolj trdno vsebinsko stal).
Upam, da sem ti pomagala, pa tudi vsem tistim, ki se morda sprašujejo, ali so tovrstni zapisi poezija ali ne, zakaj da oziroma zakaj ne.
Lep pesniški pozdrav,
Kerstin
Pozdravljena, Kerstin!
Intuicija me je pripeljala na to stran, ki je ponavadi ne odpiram.
Sprejemam na znanje tvoje obrazložitve in nasvete, s kakšnim slogom lahko pišem in kam.
Strinjam se, da iskrice moje duše niso dojemljive večini, ker so pač moje. Strinjam se in dopuščam, da lahko vsakdo, po lastni izbiri in ob največji meri vsega koristnega tudi trpi ( in nezavedno ob tem svojevrstno uživa), namesto, da bi brez trpljenja zavestno užival. Ni bil in ni moj namen »gurujstvo« ali «pridigarstvo«, četudi sta nekomu omenjena dva zapisa tako delovala.
Da pa slog teh dveh zapisov ne spada na pesniški portal, ker ne odpira bralcu sodoživetij in raznovrstnih interpretacij, pa se ne strinjam, kajti povsem očitno je dejstvo, da sta se pa vendarle nekaterih nekoliko dotaknila. Je na portalu pomembna pri tem številčnost, ocene, ali pa zahtevnost bralca?
V tem primeru sem pripravljena upoštevati Tvoj nasvet, saj se konec koncev zelo rada učim. Tudi ti in prav tako vse pesmi na portalu so mi učitelji. Svoj slog lahko do neke mere prilagajam, a korenito spreminjala ga zagotovo ne bom na tak način, da bi bil večini sprejemljiv, meni pa ne.
Saj veš že iz tiste reklame- vsaka ima svoj slog, hehehe
Z vsem spoštovanjem in tudi Tebi lep pesniški pozdrav!
Mojca
Intuicija me je pripeljala na to stran, ki je ponavadi ne odpiram.
Sprejemam na znanje tvoje obrazložitve in nasvete, s kakšnim slogom lahko pišem in kam.
Strinjam se, da iskrice moje duše niso dojemljive večini, ker so pač moje. Strinjam se in dopuščam, da lahko vsakdo, po lastni izbiri in ob največji meri vsega koristnega tudi trpi ( in nezavedno ob tem svojevrstno uživa), namesto, da bi brez trpljenja zavestno užival. Ni bil in ni moj namen »gurujstvo« ali «pridigarstvo«, četudi sta nekomu omenjena dva zapisa tako delovala.
Da pa slog teh dveh zapisov ne spada na pesniški portal, ker ne odpira bralcu sodoživetij in raznovrstnih interpretacij, pa se ne strinjam, kajti povsem očitno je dejstvo, da sta se pa vendarle nekaterih nekoliko dotaknila. Je na portalu pomembna pri tem številčnost, ocene, ali pa zahtevnost bralca?
V tem primeru sem pripravljena upoštevati Tvoj nasvet, saj se konec koncev zelo rada učim. Tudi ti in prav tako vse pesmi na portalu so mi učitelji. Svoj slog lahko do neke mere prilagajam, a korenito spreminjala ga zagotovo ne bom na tak način, da bi bil večini sprejemljiv, meni pa ne.
Saj veš že iz tiste reklame- vsaka ima svoj slog, hehehe
Z vsem spoštovanjem in tudi Tebi lep pesniški pozdrav!
Mojca
Pozdrav, Mojca,
merila si postavlja vsak sam: ali bi rad bil všeč večini ali le peščici; ali bi rad bil "preprost" (govorim še vedno o poeziji, seveda) ali bolj večplasten ali celo hermetičen; ali bi rad veslal s tokom ali raje buril duhove z izstopajočim ustvarjanjem, ki bo - ali pa ne bo - sčasoma postalo sprejemljivo ... Tu poskušamo pomagati ali kdaj rahlo usmeriti, če je treba; seveda ne v nekako "svojo" smer, temveč v smer, ki se že riše v avtorjevem delu, pa jo je morda spregledal ali ni uspel uvideti, kateri lastni smeri naj sledi ipd. Če tako pogledamo tvoje podčrtanke in tudi več drugih tvojih pesmi ter to primerjamo z omenjenima zapisoma, je opazen odmik od poetičnega, od mimesisa, in premik k didaktičnosti, k razmišljanju o svetu in vseh pojavnostih, in ne k njihovemu pesniškemu "slikanju". Nekaj, kar ni več fikcija, temveč podajanje spoznanj o našem bivanju, čutenju ipd., v rigidni, pokroviteljski obliki (tudi če nisi tako mislila - k temu nadvse pripomore raba 1. os. množ.: dokler (mi) ne bomo ... bomo ...). Tudi take misli, maksime, so lahko zanimivo, kakovostno branje; vsekakor je merilo njihove kakovosti tudi oblikovna dovršenost - od stavčnih struktur do razumljivosti, sporočilnosti itd. - in zagotovo NI merilo literarne umetnosti to, da bi bila večini sprejemljiva oz. všečna. Zato pa resno literaturo bere bolj malo ljudi.
Toliko le v dopolnitev; kot misel, maksima, bi me tvoj zapis gotovo pritegnil, če bi bil malo bolj izčiščen (pa sploh ne govorim o vsebini in o tem, ali se z njo strinjam ali ne), k poeziji pa ga ne morem šteti. To, da ima avtor svoj lastni slog, je hvalevreden dosežek (in tudi ne preprost), a s slogom v konkretnem primeru ne gre upravičiti uvrščanja iskric, kot jim praviš, v poezijo. Ljudi se dotakne marsikaj (še vedno govorim o literaturi), in tako je tudi prav, ne more pa to biti merilo, saj potem ne bi ločevali nobenih književnih in nadaljnjih, podrobnejših zvrsti, temveč bi jezikovno umetnost klasificirali na kak drugačen način, kar pa bi utegnilo privesti do hude zmešnjave.
Brez zamere in lep pozdrav,
Kerstin
merila si postavlja vsak sam: ali bi rad bil všeč večini ali le peščici; ali bi rad bil "preprost" (govorim še vedno o poeziji, seveda) ali bolj večplasten ali celo hermetičen; ali bi rad veslal s tokom ali raje buril duhove z izstopajočim ustvarjanjem, ki bo - ali pa ne bo - sčasoma postalo sprejemljivo ... Tu poskušamo pomagati ali kdaj rahlo usmeriti, če je treba; seveda ne v nekako "svojo" smer, temveč v smer, ki se že riše v avtorjevem delu, pa jo je morda spregledal ali ni uspel uvideti, kateri lastni smeri naj sledi ipd. Če tako pogledamo tvoje podčrtanke in tudi več drugih tvojih pesmi ter to primerjamo z omenjenima zapisoma, je opazen odmik od poetičnega, od mimesisa, in premik k didaktičnosti, k razmišljanju o svetu in vseh pojavnostih, in ne k njihovemu pesniškemu "slikanju". Nekaj, kar ni več fikcija, temveč podajanje spoznanj o našem bivanju, čutenju ipd., v rigidni, pokroviteljski obliki (tudi če nisi tako mislila - k temu nadvse pripomore raba 1. os. množ.: dokler (mi) ne bomo ... bomo ...). Tudi take misli, maksime, so lahko zanimivo, kakovostno branje; vsekakor je merilo njihove kakovosti tudi oblikovna dovršenost - od stavčnih struktur do razumljivosti, sporočilnosti itd. - in zagotovo NI merilo literarne umetnosti to, da bi bila večini sprejemljiva oz. všečna. Zato pa resno literaturo bere bolj malo ljudi.
Toliko le v dopolnitev; kot misel, maksima, bi me tvoj zapis gotovo pritegnil, če bi bil malo bolj izčiščen (pa sploh ne govorim o vsebini in o tem, ali se z njo strinjam ali ne), k poeziji pa ga ne morem šteti. To, da ima avtor svoj lastni slog, je hvalevreden dosežek (in tudi ne preprost), a s slogom v konkretnem primeru ne gre upravičiti uvrščanja iskric, kot jim praviš, v poezijo. Ljudi se dotakne marsikaj (še vedno govorim o literaturi), in tako je tudi prav, ne more pa to biti merilo, saj potem ne bi ločevali nobenih književnih in nadaljnjih, podrobnejših zvrsti, temveč bi jezikovno umetnost klasificirali na kak drugačen način, kar pa bi utegnilo privesti do hude zmešnjave.
Brez zamere in lep pozdrav,
Kerstin
Komentiranje je zaprto!