Na način kot ju je v noveli "Demian", sicer idejno odlično, razdelal in predstavil Hesse?
Če se malo pošalim, sem sama to re-produkcijo življenja, ki s samodelovanjem skrbi za samoohranitev ---> (A & Ω), poskušala stlačiti kar v tole kratko sedoko :) ...
-
Sedoka (meta) avtor
pepelka -
... skozi metafizičen povzetek bistva elektromagnetnega valovanja (izmenično na relaciji S-J-J-S),
ob hkratni rotaciji (izmenično na relaciji V-Z-Z-V)
...
Se pa seveda povsem strinjam s teboj, Dusann, da nam (še posebej preko opisnih doživljajev drugih) še zdaleč ni enostavno "poštekati" delovanja teh sil, kaj šele dojeti namena sporočil v smislu širšega dogajanja. Morda le po delčkih, pa še ti ostajajo ((običajno prepuščeni na milost in nemilost vseh sort interpretacij, bodisi umeščeni v neke povsem nove - religijsko obarvane, ali preosebne (izključno domišljijske) kontekste, ali pa, na drugi strani, ukleščeni v miselnost, ki je togo vezana zgolj na snovni svet)) nedojemljivi, izkrivljeno prezentirani, neuporabni. Zato mislim, da je tu nujno potrebna individualna izkušnja. Osebna izkušnja ob samem doživetju, ali so-doživetju. Pravzaprav menim, da brez slednje, vsaj osnovne, posameznik niti nima neke želje, da bi se mu tančice s še "neodkritih svetov" samodejno odstirale naprej, ali da bi ga "nekaj gnalo" k nadaljnemu raziskovanju. Čeprav vznemirljivo, je brez mističnih izkustev in brez temeljnega poznavanja kvantne fizike, to početje, če je hoteno izzvano, lahko tudi malce nevarno. Nekoliko sem najbrž zašla ... skratka, če poenostavim, po mojih izkušnjah, je najtrši oreh ravno to kar omenjaš - prepoznavanje "energij", ki delujejo (preko nas). Ni vse, kar prihaja s širnega vesolja in vdira v naše zasebnosti, dobronamerno.
Kot otrok sem imela nemalo težav s tem, potem sem se nekako naučila (po namenu) ločevati dogajanja, pa tudi sporočila, in se, kot "prevodnik", z "energetsko neprebojnim oklepom" čustveno distancirati od neželjenih signalov z neugodnih "oddajnikov" (od vsega tistega, kar bi rado neprestano vzbujalo občutke tesnobe).
Med nenamernim in namernim vzbujanjem (in povzročanjem) "zla" - je vendarle bistvena razlika.
...
In če se še malo povrnem k Hermannu Hesseju, ki se dotakne duhovnega sveta, po njemu lastnih izkušnjah, skozi razumljivo sporočilnost, potem bi izbrala tale povzetek (vir by Mr. Google):
...
"SIDDHARTA:
Podnaslov: Indijska pesnitev (napisana v letih 1919 - 1922)
Centralna tema v vseh Hessejevih delih je dvojnost duhovne in čutne prvine. V Siddharti se pa ne dogaja kot razpolovljenost junaka v nekem trenutku (kot v Stepnem volku) v parni dvojici, ampak kot fazno prevladovanje zdaj enega, zdaj drugega načela skozi čas.
"Legenda o romarju, ki ni znal ljubiti"...
Siddharta zapusti rodno vas in očeta v iskanju najvišje resnice, Atmana v sebi. S prijateljem Govindo se priključita samanom, potujočim asketom. Upa, da se bo v odpovedovanju čutnosti osvobodil večne želje, volje, jaza in dosegel stanje spokojnosti. Pa se ušteje in spozna, da "jaz" le začasno premaga, nato pa je vselej enako kot na začetku. Zato se loči od samanov in se skuša izgubiti v čutenju sveta okoli sebe. Sprva so ti užitki romantični, nedolžni (gledanje narave, barv, prvič opazi ženski spol ...), nato pa vedno bolj zahtevni in dekadentni (kockanje, sla po denarju). Vendar ga tudi to pušča in dela nesrečnega. Res je, da skoraj izgubi svoj jaz, vendar se ga ne osvobodi, ampak ga le-ta prikrito v obliki nenasitne želje in strahu pred praznino - vodi na poti iskanja vse intenzivnejših užitkov. Ko to uvidi, zapusti ljudi-otroke, ki jim je vselej ostal tuj, ter gre živeti h čolnarju ob reki. Takrat pa, ne da bi hotel, postane tudi sam človek-otrok. Čolnar se izkaže za modreca, hkrati čuti z ljudmi in ima do njih distanco.
Čati reko; doumeti en pojav, eno bitje, je jamstvo, da človek odkrije ustroj vsega bivajočega.
Doseže spokoj. Siddharta postane človek-otrok.
- "Vedenje nima hujšega sovražnika kot želje po znanju." (Nauk o tem, da naukov ni smiselno sprejemati.)
- Kaže, da šele ko si je nehal prizadevati za tem, da bi odmrl njegov "mali, tesnobni jaz", se je to tudi zares zgodilo.
- Iskati pomeni: imeti cilj. Najti pa pomeni: biti prost, stati odprt, ne-imeti cilja. Če išče, ne more najti ničesar.
- Siddharta je človek s preveč znanja in pameti, vedno korak pred drugimi, ki pa ne zna ljubiti in mora izgubiti svojo dušo v grehih in sansari, da bi lahko spet našel svoj ponižni otroški jaz, ki je sposoben vesele ljubezni do vsega, sposoben tudi izgubiti se ob drugem bitju. Z izgubo sebe pa najde vsa bitja, harmonijo z vesoljnim bivanjem, skupno bistvo.
(Evangelij Siddharte, te vzhodno - zahodne legende, je v fazi ponovne afirmacije vrednot, ki so na zahodu v 20. stol. zašle v nemilost …)"
(konec citata)
...
p.s.: upam, da mi bo uredništvo stoleriralo še ta dodatek k zg. dialogu z Dusannom, četudi ne sodi povsem pod temo o pesmi Laura.
lp pepelka