Hvala, Ana, mislila sem v gozdu nozdrvi, to pa je napaka, ki izhaja iz mojega nezadovoljivega poznavanja slovenskega jezika :-)), učim se, učim.

Lp, breza

Zdravo,

ne vem, kako naj to povem, da ne bo zvenelo čudno -
trudil sem se in se še, ampak pesmi preprosto ne razumem.
Kot bi bila napisana v meni povsem neznanem jeziku..

help please, kako naj se lotim tega?
ali moram vpisati najprej FF ali se da kako drugače?

Pa ni mišljeno cinično, res bi rad razumel, ker je še veliko takih pesmi tu na portalu. In vidim da mnogim to ne predstavlja težav, pa bi jaz tudi rad :)

lp, gnu

Pozdravljen, gnu, cenim in se iskreno veselim, ker se trudiš razumeti mojo pesem. Kakršnokoli razlaganje pesmi se mi zdi nesmiselno, iz preprostega razloga, ker sem mnenja, da je bralcu, ki v sebi ne začuti pristni odmev neke pesmi, enostavno težko takšno pesem približati. In tudi ni nujno, da nam je vsaka pesem blizu, kar je tudi normalno, ker smo si medsebojno toliko različni.
Priznam, da je marsikatera moja pesem preveč zahtevna do bralcev, ker tisti, ki jo res hočejo dojeti, morajo na ne nek način poznavati tudi nekaj mitologije, jezike simbolov, arhetipov … in, kar je, mogoče še najbolj pomembno, bi morali imeti tudi življenjske izkušnje podobne mojim (upam, da bo takih čim manj, ker jim tega ne bi rada privoščila). Skratka, sem introvertni tip in sem podvržena rudarjenju v svoji notranjosti.

V konkretni pesmi govorim o ženski (svoji ženski) skozi različna življenjska obdobja, ki so opisana z jezikom simbolov in z metaforičnimi prispodobami (kakšne so asociacije v bralcu, je pa že druga zgodba, o kateri sem govorila na začetku tega posta), govorim o ženski, ki »vse svoje« nosi s sabo, ničesar ni izgubila, ničesar ni pozabila, vse doživeto je zapisano v reliefu ostarele kože, ali v vratih med njo in svetom, in »vse svoje« bo tudi odnesla s sabo v grob, ko ji smrt odpre vrata. Ne vem, koliko sem razumljiva, vendar sem se potrudila po svojih močeh, da te nagradim za tvoj trud, upam pa, da sem ti vsaj malo razsvetlila to pesem :-)).

Lepo bodi in hvala za branje!
breza

breza,

Hvala lepa za tvoj trud :)
Malo bolj mi je jasno .. sicer sem po tuhtanju sam nekako sklepal, da je 'starka' pesniški subjekt, in da so opisane reči, zapisane v reliefu vrat tam že od prej (saj se nam ljudem dogajajo iste stvari..), Evridika mi je megleno v spominu iz gimnazije (pa na Wikipediji:), res pa je da sami dogodki oz. slike še vedno ne morejo povsem do mene..

Eh, očitno smo naravoslovci na tem področju prikrajšani. Nič ne de - saj v življenju ne moreš vsega. Celo Feynman je priznal, da ga je proti koncu življenja zaintrigirala umetnost pa ni mogel 'zraven', pa če je imel on težave ....

Ali imaš kako priporočilo za literaturo (en schnell-kurs) poetične 101 mitologije in simbolike? Kako naj se tega lotim?

Lepa hvala in veliko pesniških uspehov!
gnu

Živjo!
Meni so Brezine pesmi zelo všeč. Čeprav sem jo parikrat videl na naših srečanjih, mislim, da je bolje spoznavam skozi pesmi, literaturo. Ne vem, morda imam ta čut v sebi, ki se ga ne da naučiti v nobeni šoli. Gnu, kot najbrž veš, Marx je dejal, da moraš biti za umetnost čimbolj izobražen, da jo čimbolje razumeš. Res je do neke mere, vendar te tudi izobrazba ne more dati čuta za odmeve najbolj abstraktnih pojmov in čutenja. Nekdo to ima, drugi v bolj omejenem dojemanju, nekdo ali večina tega nima. Nekdo lahko študira celo življenje Baudelaira, naučil sem bo marsikaj o pesniških oblikah, slovnici, metaforah, izrazoslovju, napolnil si bo glavo z nevem kakšnimi podatki, morda bo naredil doktorat o njem, pa se ne bo znal vživeti v poezijo, v njegovo osebnost, tudi v simboliko ne, če tudi jo bo dodobra spoznal, tako kot se prešernoslovec Slodnjak ni znal vživeti v Prešernovo poezijo, kot se upam sam trditi, ker sem ga prebiral leta in leta v različnih življenskih obdobjih.
Upam, da vam moje misli, ne zvenijo preveč čudaško, če pa vam, pa zamahnite z roko, da se razvetrijo.

Lep pozdrav, DUSANN

mah, gnu, jaz sem mel iste probleme

potem pa je bilo tak, več kot sem bral poezijo, bližje mi je bila

in tudi bolje sem pisal

in ja, sem naravoslovec, tako da to ni ovira :D

lp

ps:

sem pa enkrat rekel sestri, ko je prebirala moje pesmi in se pritoževala, da ji ni nič jasno, sem jo vprašal:
kaj ti ni jasno
, pa je rekla:
nevem to pa to
pa sem ji pa rekel da če neveš, si pa zmisli nekaj, kar bi lahko bilo tam in kaj bi ti pesem bolj približalo
in si je in je šlo naprej :)


koliko pa je zdaj uspešna pa nevem :D

Ja, še nekaj sem hotel dodati glede Breze, tudi glede današnje pesmi. Ja zelo si introvertirana, čeprav deluješ vedno dobre volje in s kopico humorja. Poezija pa izdaja tudi drugi del tebe, ki je morda bolj temačen, poln hrepenenja, občutljivosti, strahov in vidijo se obrisi težkega življenja, ki ga imajo ljudje z veliko mero občutljivosti in to znaš tudi izraziti, kar je redkost tudi v pesniških krogih, v sodobni poeziji pa na sploh. Govorim kot bralec v kar sem prepričan, da literaturo dobro dojemam, kot ustvarjalec pa se zavedam, da sem zelo, okrnjen, z izredno malo talenta v primerjavi z drugimi( predvsem mladim narastkom, turškim petelinčkom in ostalimi) in dvomim v svoje početje. No, Breza je pa starejša od mene in to me tolaži.

Lp. DUSANN

Gnu, dvomim, da bi znala odgovoriti tako dobro, kot je to Dusann storil in, če mi Dusann dovoli. se bom trikrat podpisala pod njegov prvi post, ker je s telepatsko natančnostjo povedal prav tisto, kar tudi sama mislim. Res je, da teoretična podkovanost veliko pomaga in, brez dvoma, lahko pozitivno vpliva na ustvarjalnost, ampak mislim, da ni pogoj za razumevanje, ali pa osebno ustvarjanje. Naših čutov preprosto ne moremo naučiti, kako naj čutijo, ker so pametnejši od našega ega. Lahko jim le sledimo in se jim (pre)pustimo učiti. Zato se nikar ne obremenjuj s tistim, kar tvojem čutenju ni blizu, preskoči in furaj naprej! Bojim se, da ni pravega recepta za vseobsegajočo dojemljivost, prepričana pa sem, da vse pride ob pravem času. Mislim, da je Slovar simbolov zelo zanimiva in uporabna knjiga, za vse, priporočam jo v branje.
Hehehe, Dusann, nikar me preveč ne analiziraj, saj prav zaradi tega pišem poezijo, da se izognem stričku v beli halji. Hvaležna sem ti za mnenje o moji pisariji, ker vem, da veš o čem govoriš ;-)).
Lahko noč, pogreša me moja postelja :-)),
breza

Hvala Breza, si zelo lepo povedala v svojem prispevku in napisala zelo razumljivo.

Lep dan, DUSANN

Pozdravljeni!

Všeč mi je, ko berem vajin dialog, breza in Dušann. Vpogled v razmišljanje dveh zelo nadarjenih pesnikov je zame zelo dragoceno. Zame je tudi to pesem. Ne v smislu forme, temveč v smislu dojemanja. Hočem reči, veliko je artikuliranih misli in to me impresionira. Sama dojemam umetnost zelo neartikulirano in se potem trudim ubesediti - včasih neposrečeno. Zato mi je všeč, ko je nekaj artikuliranega in vendar pušča dihati.
Mogoče je prava absorcija umetnosti ... pogled na sliko, poslušanje glasbe, prebiranje literature in polaganje izraženega v svoje občutke. Če lahko sestavljamo koščke v medprostore, nas to zadovolji. Prepustiti se in ne na vso silo razlagati in racionalizirati, ker se to ne da. Ali pač?


No, hotela sem samo izraziti odobravanje in nič dodajati ...

Lp,
Zalka

Zdravo,

veseli me, da sem spodbudil tako fino debato :)
Zavedam se, da je pesništvo kontekst, v katerega se je treba potopiti in v njem zaplavati, da se adaptiraš in postaneš razumljiv/ti postane razumljivo.
Tudi za nekoga, ki gre prvič v hribe je težko - žulijo čevlji in je težko uživati v pogledu na prepadne stene če te je strah in loviš sapo. Pesmi niso lahko dostopna zabava.
Očitno pa je tudi, da za konzumiranje in pisanje poezije rabiš določen talent, in precej jasno mi je, da si s tem ne bom služil kruha :)
Pa saj je povsod tako - talent rabiš za matematiko, za košarko, za violino..

No, bom videl kaj prinese čas, in se vrnem takrat nazaj na tole pesem če mi bo zazvenela..

@sigi: kolega, daješ mi upanje :)

lp, gnu

Zalka, lepo, da si se pridružila debati. Ja, se mi zdi, da dojemanje in absorbiranje kakršnekoli umetnosti (pravzaprav sveta, na splošno) ni toliko odvisno od samega ustvarjalca, temveč od naših lastnih čutov, ki so nam v osnovi isti, pa se vendarle blazno razlikujejo v senzibilnosti naših neštetih čutnic znotraj osnovnih čutov, prav tako, kot se razlikujejo blazinice naših prstov. Odtod verjetno izhajajo tudi naše medsebojne razlike, zakaj nekaj enim smrdi, drugim diši, zakaj ne moremo videti iste stvari na kakšni abstraktni sliki … Hiša, slika, pesem, drevo, ali pa karkoli, kar je odzunaj, so pravzaprav le sprožilci, zunanji dražljaji, ki zbudijo naša čutila, ti pa z svojimi neponovljivimi lovkami srkajo te dražljaje, vlečejo vase. Kaj pa bodo z njimi naredili, jih odvrgli, prežvečili, sprejeli, izkoristili, izpljunili … je že odvisno od vsakega posameznika.
Hehehe, Gnu, kruh poezije je žilav in trd, zato le čarodeji lahko preživijo ob njem, drugi se ga izogibajo, kolk se ga lahko. Že pred leti sem nekje prebrala, da le 12% vseh bralcev bere poezijo, kar pomeni, da jo berejo le tisti, ki jo ustvarjajo ;-)). Upam, da se nam ob prihodnjem srečanju pridružiš, lepo bi te bilo spoznati, faca si!

Lepo bodita,
breza

Malo ljudi bere poezijo in kot je napisala Breza ponavadi le tisti ki jo ustvarjajo. S tem se je potrebno nekako sprijazniti. Jaz si pomagam tudi z branjem med vrsticami, dobro je tudi prebrati biografije pesnikov, umetnikov, o umetniških obdobjih in stilih, o času v katerem so ustvarjali, o njihovih življenskih filozofijah, tako boš bolj polno doživljal svet umetnosti. Jaz rad uporabljam tudi znanje iz psihologije in si ustvarjam nekakšne utrinke ob branju. Široka razgledanost samo odpira širše obzorja dojemanja. Je pa res če recimo nekoga ne moreš prisiliti v neko zvrst umetnosti, če jo ne razume in nima interesa zanjo. Vem pa, da so bili vsi veliki ustvarjalci široko razgledani in bi bil talent premalo in samo delo. Nekateri so z malo talenta napisali genialna dela ( primer Novalisa). Bili pa so delavni in so bili močni na drugih področjih, seveda pa je bil Novalis genialen. Talent je eno, genialnost je pa nekaj drugega. Prvih je mnogo, drugih pa zelo malo. Nobeden od njih pa ni bil "omejen". Ti pa nam služijo za vzor, vsaj jaz tako mislim. Pričakovati od ljudi, ki jim umetnost ni blizu, da jo razumejo v čim večji popolnosti bi bila utopija. Recimo polprečen človek, ki ga umetnost ne zanima, v slikarstvu lahko razbere ekzaktno realistično sliko "brez kakšnih čudnih nerazumljivih dodatkov", morda impresionistično, to pomeni stila izpred stotih let, ostalo pa je znak vljudnosti do ustvarjalca, pri bolj omikanih pa ponavadi znak snobizma, ki pa je sestavni najmočnejši del kulture. Le kdo bi bil sponzor in kdo bi zasedal koncertne dvorane, če ne oni. To je bilo vedno tako, odkar obstaja svet in najbrž se ne bo kaj dosti spremenilo. Umetnost je le nekaj specifičnega pri človeku in se jo ne da naučiti le s pridnjostjo kot ostale vede. Problem je razumevanje na specifičen način, ki ni vedno povezan le z logiko in kot smo ugotovili tudi predvsem s čutili in abstraktno možnostjo razmišljanja, ki jo nima vsak.

Lp. DUSANN

DUSANN,
kar nekaj časa sem razmišljal o tvojem pisanju. Nekoliko se z njim strinjam, je pa nekaj točk, kjer se razhajava.
Strinjam se, da se razumevanja umetnosti ne more naučiti vsak. Res pa je tudi, da je veliko ljudi sposobnih razumeti umetnost, če bi se temu posvetili.
Abstraktno razmišljanje je povezano z inteligenco človeka, in predstavlja največjo varianco v populaciji ljudi. Vse od tistih, ki komaj razumejo navodila na volišču, do Wittgensteina, Goetheja in Newtona.
Nekatere stvari poleg tega zahtevajo še specifične talente - pomnenje, ročno spretnost, absolutni posluh, .. Nadalje je že tako, da se večina umetniških področij ukvarja s človekom in čustvi, socialno problematiko ipd. Torej umetnik ne more biti neko asocialno in nečustveno bitje, kar mnogi geniji so.
Svet se je od 'klasičnih' časov toliko spremenil, da praktično ni mogoče več uporabljati termina 'splošno razgledan' ipd., če se seveda ne slepimo. V klasičnih časih je lahko sposoben človek vsaj delno temeljito spoznal vsa intelektualna področja, ki so obstajala - recimo Leonardo ali kak drug prototip takega človeka.
Danes je stroga ločnica že med družboslovjem/naravoslovjem, je pa znotraj recimo matematike toliko vsega, da presega okvir enega človeškega življenja. Tako je nekdo velik genij in intelektualec na nekem omejenem področju - čeprav večini ljudi deluje kot nerodni norček iz petega nadstropja v bloku, ki skloni glavo ko gre mimo in baje zna na pamet računati z deset mestnimi števili. V resnici pa je doktor matematike, ki raziskuje Riemannovo hipotezo in njeno povezavo s teorijo operatorjev, področje, ki ga na svetu dobro razume nekaj sto ljudi (če je sreča).
Kako njemu predstaviti poezijo? Težko bi rekli, da ni intelektualno dovolj sposoben (ne da bi sami sebi krepko pljunili v obraz), da nima abstraktnega razmišljanja itd.
Mislim da je glavni problem v tem, da je potrebno posvetiti veliko časa, da se 'potopiš v kontekst' poezije - časa, ki ga razen pesnikov očitno nihče nima. Mislim da bo bolj to problem, kot da načeloma poezija ni zanimiva za bralce.
V računalništvu naprimer je koncept 'user friendliness' - program se trudi, da bi bil prijazen do uporabnika. Večine programov iz 60-let, ki so bili pisani za strokovnjake, nihče ne bi znal uporabljati, čeprav tisti, ki znajo, prisegajo, da so 'čista umetnost' v primerjavi s sobobnimi 'plebejskimi'. Jaz se z njimi seveda ne strinjam, ker pač nek uporabnik - pa naj bo to pesnik ali pa fizik, ki raziskuje Higgsov bozon - nima interesa poglabljati se v poglavje kombinacij tipk Ctrl+Alt+* ali pa mogoče v regularno sintakso, da bo uporabljal svoj program - pesnik program za pisanje besedil, fizik pa program za reševanje sistemov diferencialnih enačb.

Menim, da bi pisci morali vsaj na pol poti do bralca, potem bo bralec lažje naredil tisto svojo polovico.

lp, gnu

Saj se v marsičem strinjava Gnu. Časi renesanse in današnji časi se razlikujejo in kot ugotavljaš, danes človek lahko dokaj solidno živi, če je specialist za neko področje in ima srečo, da dela v tem pa še tu je ogromna konkurenca in o tem ali bo uspešen odloča še ogromno drugih faktorjev, predvsem pa njegove osebnostne strukture in povezave ali mreže. Jaz o strojih vem zelo malo, morda bi se kaj naučil, če bi me zanimalo, dvomim pa da bi postal nekakšen specialist za to tudi, če bi me vodili okoli strojev kot dvoletnega otrokam kar danes počnejo pedagogi. Nihče pa me ne more v to prisiliti, če mi to ni všeč . Problem danes je tudi čas in površno gledanje na življenje. Fora umetnosti je pa ravno v tem, da se z njim ubada na nek način. Zato je tudi naporna. Ukvarja se pretežno s čustvi. Igralec, ki ne bo znal izražati čustev v igri ni nič. Kot razgledanost mislim predvsem na umetnost, ne pomeni pa to, da moraš biti specialist za vse kar je nemogoče. Nekaj pojma pa je dobro imeti. Težko si predstavljam nekega dobrega pesnika (ki ni ljudski), ki posluša le narodnozabavno glasbo. Abstraktnost sem mislil kot zmožnost dojemanje literature in drugih umetnosti, vem, da jo zajemajo tudi druge panoge a na malce drugačen način.
Ja, tole terja dosti časa, pravzaprav moraš večino časa podrediti temu, zato trpijo druge stvari.
Geniji so mnogokrat asocialni, ker jih ne razumejo in izstopajo po umskih sposobnostih, kar ponavadi pripeje do osame. Dobro pa poznajo ljudi in življenje okoli sebe in vidijo v bodočnost in še eno značilnost imajo nadpolprečno naivnost, prav bebavost. To trdijo filozofi, ki so se s s temi problemi ukvarjali. Za nas se pa ni bati, ni nihče tako izstopajoč. Mogoče je kdo, da ne bo zamere. Jaz sem deklariran kot kreten že s tistim priporočilom , ki so ga nam napisali ob zaključku osnovne šole.
Če nam rata kakšna dobra pesem sem pa tja in se še kaj naučimo je čisto ok.
Lp. DUSANN

DUSANN,

dobro se razumeva :)

Vendar pa, glede umskih sposobnosti se ne bi čisto strinjal. Zmožnost abstrakcije je ena sama, naj gre za literaturo, poezijo, matematiko ali filozofijo. To so pokazali tudi mnogi, ki so prestopali čez meje (recimo nadgenij Goethe). Jaz ne poznam genijev svetovnega formata, poznam pa nekaj ljudi, ki "presegajo meje verjetnega" kar se tiče umskih sposobnosti. Niso nujno asocialni, še manj pa 'bebavi' ali naivni. Asocialni so bolj po sili prilike, ker le redko najdejo sogovornika, ki jim lahko sledi (izven krogov svoje akademske sfere). Drugo so avtisti tipa 'rain man', ki imajo že bolezensko stanje - taki redko naredijo iz sebe genija.
Tudi ne govorim o specialistih mojstrih, ki so produkt usmerjenega izobraževanja za potrebe družbe. Današnji intelektualci so različnih vrst, niso vsi študirali umetnosti. Na tehničnih fakultetah tega preprosto - ni.

Trdim, da je umetnost rdeča nit, ki se vleče krepko prek meja tradicionalnih zvrsti umetnosti; srečamo jo tudi v naravoslovju, matematiki, ekonomiji.. Umetnost je menda nek presežek, ki v nas zaigra v simfonijo, kadar smo sposobni to začutiti.
To se recimo zgodi ob Goedelovem izreku o nepopolnosti, ali pa splošni teoriji gravitacije; problem je le, da je treba študirat in razumet matematiko da prideš do tega.
Ali naj bo s poezijo enako? Je potrebno poeziji posvetiti pol življenja, da jo razumeš? Jaz pač nimam na razpolago 3 ure na dan za to; (recimo da je januarska runda izvzeta, hehe, ko sem pestoval koleno:)

No, saj se nič ne pritožujem. Bom poskusil, kolikor bo časa in energije :)
Morda ne bom razumel najtežjih, ampak nekatere tvoje DUSANN pa mi kar sedejo:)

In breza, nekatere tvoje tudi že malce dotaknem...
Morda pa pridem na kako srečanje in se vidmo :=)

lp, gnu

Najbolje, da kdaj prideš na kakšno srečanje. Mislim, da nismo zateženi, celo sramežljivi. Virtualni svet mnogokrat ustvarja napačne podobe v naših glavah. Včasih se razkrdašimo na forumih. Priklenjeni smo na štedilnike in vrtičke. Edina uteha nam je Facebook. Moških je malo in ženske so v večini in bijemo neenakopraven boj, vendar kot pravi Robert Peršut v Stereotipu (eden od mojih najljubših slovenskih filmov): "Od poraza do poraza, do zmage!"

Lp. DUSANN

Popolnoma se strinjam s tabo, Gnu, ko praviš, da bi pisec moral sam priti do polovice poti k bralcu. Prepričana sem, da večina nas, ki ustvarjamo, v mislih imamo tudi bralca, saj se, upam, zavedamo, da je prav bralec tisti, ki bo dal zadnjo piko na tisto, kar ustvarjamo. Vendar, posamezniki in tudi skupine posameznikov niso in ne morejo biti edino merilo za vse bralce. Med bralci, kakor tudi med ustvarjalci, so tisti, ki nimajo ista pričakovanja, eni so bolj, drugi manj zahtevni, tretji odklonilni do vsega novega, četrti .., in nikdar jih ne bodo zadovoljile, potešile, nahranile iste stvari. In hvala bogu, da je temu tako, ker bi, v nasprotnem, vsi pisali, slikali, ustvarjali po nekakšni šabloni, v kateri bi umetnost sama sebe zadušila in požrla, verjetno od muke. Čar kakršnekoli umetnosti je prav v svobodnem dihanju, kako ustvarjalcev, tako tudi »obiralcev umetnin« in prav ta svoboda, v svojem širokem spektru, omogoča vsakemu posamezniku, da najde nekaj tudi za svojo dušo. Ne glede na to, koliko nas nekaj razumski privlači, ne moremo tega na silo jemati, ker je tudi to posiljevanje, skratka zločin :-))! Debelo gledam, ko prebiram kaj vse vidva z Dusannom obvladata, kaj vse sta prebrala, preučila, o čem jaz osebno pojma nimam, še sanja mi se ne. In čeprav me je sram to priznati, se ne mislim sekirati zaradi tega, ker vem, da vse kar potrebujem bo prišlo samo od sebe, ob pravem času, če pa ne pride, tudi prav, ker bom potem vedela, da tega moje bitjece sploh niti ne potrebuje. Že dooolgo nič ne berem (razen priljubljenih portalov). Tu in tam, ob jutranji kavici, prelistam Slovar simbolov, ker se mi zdi zanimiv, prav zaradi tega, ker omogoča uvid v raznolično dojemanje istega pojma pri različnih kulturah. Zaenkrat mi zadošča vrtanje po lastni duši, mogoče zato, ker prej (ko sem »živela«) za kaj takega nisem imela časa, a nekako se mi zdi škoda, da odidem s tega sveta, ne da bi resnično spoznala vsaj delček same sebe, ali pa razčistila nekatere stvari v svoji glavi.
Za hec sem poskusila prepesniti to mojo pesem na drug, mogoče bolj razumljiv način, brez prezahtevnih metaforičnih slik, simboličnih pomenov in s pripisovanjem tistih (izpuščenih) besed, ki so zapisane med vrsticami izvirnika in prepuščene bralčevi senzibilnosti. Moram priznati, da sem se pri tem precej matrala, ker moji čuti ne funkcionirajo tako preprosto (vsaj ne pri tej pesmi, ki je kompaktna prav zaradi tisočerih žensk, ki živijo v njej).

NIČESAR NISI IZGUBILA

Mrak
iz katerega si prišla, da uzreš dan svojega rojstva;

jamo,
iz katere si pobegnila,
da ne slišiš brbotanja materine krvi v svojih ustih,
s katero si se hranila;

ogenj,
ob katerem si plesala s tistimi,
ki so se z zverinsko požrešnostjo slinili
ob tvojem mladem, sočnem mesu;

pesem,
ki te je ubila s tvojim lastnim vonjem,
ko si v gozdu življenja sledila moškemu,
za katerega si naivno verjela,
da se bo pognal tudi v pekel, da bi te rešil,

brazdo
prve starostne gube na tvojem obrazu,
v katero si padla in se skotalila v deročino joka,
s katerim si potopila svet mladostnih iluzij,

delto
ki te je potem izlila v morje parfuma, senčil in modnih dodatkov

roke,
s katerimi si nanosila ličila po svojemu obrazu
vse do blaznosti otrplih kosti

in laske,
ki so prerasle tesnobo in ti prekrile nespametno lobanjo

si našla pod reliefom svoje zgubane kože,
ko si čakala, da ti smrt odpre vrata.

Lp, breza

Breza!

Zelo ti hvala za zgornje :=)

To je prav enkraten vpogled v tvoje pisanje.. Res da sem nekaj razbral že iz originalne forme, mi pa nekateri deli resnično približajo sporočilo.
Morda zato, ker se ne znam vživeti v tvoj svet, ker te ne poznam, ker nisem prebral dovolj tvojih pesmi, ker sem teleban :)
Seveda zdaj originalna pesem šele zapoje, tale verzije je kot gradbeno ogrodje, ki ga zavržeš, ko ga ne rabiš več, ampak jaz ga rabim :)

lp, gnu

Gnu, opraviči se Gnuju zaradi tistega telebana ;-)), Gnu je umetnik, ki je vreden spoštovanja! Jap, pravilno si dojel, tako nekako pišem pesmi, oskubim vrstice, da lahko bralec poljubno doda svoje perje. Seveda, ne pišem vsako pesem na ta način, kar je odvisno od teme, ki jo obravnavam v pesmi. Mislim, da odvečno razlaganje misli odvzame bralcu prostor, da sam sebe umesti v ponujeno zgodbo, da se začuti in jo sprejme za svojo.

Lepo bodi, breza