Poet avtor Mojmir

Zasledil sem, da si prosil za mnenja, tako da ti bom danes komentiral predvem izvedbo. Na pesem se lahko gleda iz različnih zornih kotov in poskusil bom s čimvečimi in čimbolj sistematično. V samo idejo se ne bom vtikal, meni se zdi šibka in večkrat slišana. Ampak močne ideje pridejo, vedno več jih je, vendar tehniko boš pa moral odkriti sam in najlažje jo boš, če boš videl in sprejel napake, ki jih delaš.

Torej prva kitica:
Bil sem mlad poet,
Ki hotel je spremeniti svet,
V verzih opisati življenje,
In njegovo vso trpljenje.

1. Klišeji. Življenje - trpljenje je verjetno najbolj klišejska rima možna in že bralca ponavadi odbije, še predno se prebije do konca. Poet-svet tudi. Izobibaj se klišejem. Kerstin je enkrat rekla, da tista rima, ki ti najprej pride na pamet, je najslabša. Zato, ker spi nekje v tebi, ker si jo že slišal.

2. zaznamovan vrstni red besed (" ... ki hotel je ... ") naredi po mojem mneju pesem umetno. Vem, da si ga moral spremeniti zaradi RIM in RITMA, vendar to večinoma kvari pesem. Rime niso nič posebnega, ritem se pa tudi še vedno lomi. Nasvet: ko se ti zdi pesem končana, jo čim večkrat preberi na glas. Opazil boš (a) zatikanja, tam je luknja v ritmu, zato jo moraš zamašit, ter (b) kako izpet in neprijeten je zaznamovan vrstni red tako za branje kot za poslušanje

O ljubezni in življenju,
Bolečinah ter trpljenju,
So pesmi govorile,
Kot pri kitari strune mile.

3. nesimetričnost verzov - ta se opazi in je očitna predvsem, ko uporabljaš rime. torej So pesmi govorile, / Kot pri kitari strune mile si naredil nek posiljen in umeten hrib, ki ti kvari obliko in ritem. ta se tukaj sicer ne zlomi, je pa pohabljen

4. ne ponavljal kar si že povedal - spet govoriš o življenju in terpljenju, celo rimo ponavljaš, kot da ne bi več vedel, o čem bi še govoril

Tudi vedno se zgodi,
Da zanima te ljudi,
Ne kar napisal si,
Le kaj si kdo želi.

5. izogibaj se rimam na "i"! Nujno! So nezaželjene, posiljene, neizvirne in prelahke. Vsako pesem lahko "zaijaš", to ne daje nobene izrazne vrednosti

Mogoče čez 100 let,
Razumel me bo ta svet,
A zdaj sem le poet,
Od marsikoga klet.

6. patetičnost - prva dva verza sta patetična. Smiljenje samemu sebi spet odvrača bralca in spremeni pesem v javkanje. Nič ni narobe, če si samokritičen, če sebe izpostavljaš, sam ne na patetičen način.

Kar se pa zadnjih dveh verzov tiče, sta me pa nasmejala. Poet - klet je res da (po definiciji rim) šibka in samostalniška, ampak se mi zdi zabavna in sveža. Zna bit, da ti humor leži in zato ga neguj in tudi vključuj v svojo poezijo, ti pa priporočam, da ga vpeljuješ na nek ironičen in ciničen način, saj lahko drugače spet pokvariš pesem, jo spremeniš v vic, ne pa v poezijo, kot bi si mogoče želel.

Upam, da ne zameriš, ker ti želim le pomagati in to na način, ki ga znam in ki vem, da je pomagal meni. Sem pa po forumu pobrskal nekaj linkov, ki bi ti znali pomagati:
- Forma je uniforma - da boš razmislil, če ti rime in forma sploh ležijo
- Kliše - kaj je to? - odličen članek in razprava o klišejih, kako se jim zoperstaviti?
- Najpogostejše napake pri pesnenju - tudi nujno branje

Najprej linke preberi. Članek in razpravo.

Vzemi si čas, oddalji se od svojih pesmi in jih še enkrat poglej s kritičnim očesom. Čim več beri poezijo drugih avtorjev, začni s klasiki in nadaljuj v moderniste, pa tudi tukaj, na pesem.si se lahko blazno veliko naučiš.

Želim ti veliko navdiha,
sigi