( iz cikla " Štangrebe in tja čez "

" Ocean buči...kdaj že, za vraga ?, me je zaneslo v tiste kraje,
veslaje na vso moč sem skušal približati se skalam.
Ne, varam se, varam, sipini sem sledil, zlatorumeni mivki.
Lahkoten, lahkomiselnoneznosen fatalistični pogled.
Pritegnile, bog ve, so daljave mrtve me minulih doživetij.
Trn v meni, cvetoče bodičevje, ljubimkanje duhov
in spomin natančen, kot prevara doživet, duhovne vaje.
Plivkalo je morje, v ozadju so lomili se valovi
in dotaknilo se me je medlo : prihodnost je vedno prepozna.
Zatrpel sem, zadrgetal, se skrčil in krepko zarinil v vodo vesla:
podlobanjski hrup: če človek vse razume, ga to boli.."

Trnje II.

Milenko Strašek