Zopet jutro, oguljeno od samega sebe.
Na hitro se ozreš v zrcalo
In pomisliš, morala bi si oprati lase,
Pa ni časa, v kuhinji se grmadi
Posoda od sinoči, ki je ni pomil nihče
(Spet obiski so bili).
Kava, zajtrk in otroka v šolo zapeljati,
Zdaj si mati.
Treba je pošiti stare cunje,
Stanovanje morala bi posesati
In kosilo se ne skuha samo …
Pride on, spet siten, ker mu v službi slabo gre;
Otroka se prepirata, mlajši hoče mamo,
Mlajši je razvajen, mlajši hoče vse,
Starejša v šoli išče le težave,
Po telefonu tašča spet deli nasvete,
Vljudno odgovarjaš težke glave,
On spet pravi, grem po cigarete,
Ti pa veš, da gre na pivo v prvi bar,
Otroka spet kričita, greš,
Razlagaš glagole in rišeš krožnice
In misliš, kje dobila boš denar,
Da odplačála nove boš položnice,
In že je tu večer, a ti ne smeš
Zatisniti oči in le zaspati,
Treba je pospraviti igrače
In perilo treba je oprati,
Zdaj si mati,
Včasih pa bilo je vse drugače,
Včasih si imela sanje, take male,
Moža in dva otroka, hišico in psa,
Sanje so resničnost ti postale,
Vse, kar si želela, si dobila,
Zdaj živiš po tirnicah želja,
A zato si sanje izgubila.
Zdaj ležiš
Sama v zakonski, ne spiš –
Ni ga še bilo domov,
A noč že leze v jutro,
Še eno jutro, oguljeno od sebe,
V koritu so črepinje, likalna deska je prepolna,
Starejša noče v šolo, pravi, da je bolna …
Kdaj, če kdaj, se bo ozrl na tebe?
Obrišeš suha lica, spet si mati,
Dolgo ne več ženska, le še mati,
Morala bi si lase oprati,
A si mati – – –

Aleksandra Kocmut - Kerstin