Beseda se tu neha avtor sheeba

Pozdravljena!

Zaključek pesmi se mi zdi zelo močen.
ti moram mahati ne več jaz
Škoda mi je razvijanja pesem prej.

Kakšne stvari, ki me zmotijo sem dala v oklepaj.

tam so
kje
ne vidim
kaj
kosti
ne
ne
udi
kaj ne vidiš
tam so
noge
in na drugi strani ceste
roke
iz njih mezi (popolna kri)
prekleto
prašičje leto
zakaj
so odšli
se prignali do prestreljene točke
v zamahovanju
izpljunka
solze
krik
strup
smrt
bo še tam
bo še tam
(dan)
bo
še
tam
nekdo
ko se vrnem nazaj
prepuščena
zanemarjena
(razmesarjena)

(mogoče bi tukaj naredila presledek med kiticama? ker zdaj mesto se razpolovi deluje kot začetek novega pripovedovanja, četudi se gre o istem, a mi nesovpada na tem mestu s pesmijo)

mesto se razpolovi
cvetje ne postilja več toplih ležišč
ohlajajo se polena in voda v kotličku za čaj pojema
je zame še kaj
(ne le pokopano in sežgano)
preperelo v rokavu puloverja
s spomini na (otroške) pravljice
privežem izraz
na obraz
da se solza vsaj malo odpočije
za rezanje struge
po licu navzgor
glavo prekrijem z vagoni rjavečega jekla
s križišči vic in pekla
zamaje se miza
stoli skazijo smer
pobira me
posesa
v ušesa
poslušaj me
v zrkla
poglej me
me slišiš
me vidiš
ti moram
mahati
ne več
jaz


Pa rime se mi zdi, da kljub svojemu splošnemu tekočemu ritmu, v prostem verzu zelo zaustavijo potek misli, branja.
Na enih parih mestu res zaustavijo in pesem izgubi tisti naboj, ki bi ga imela, če ne bi imela rim.
Rimanost bi verjetno prišla prav pri kakšni jezi v pesmi, mogoče še pri kakšnem drugem občutenju. Pri žalosti pa... raje ne. :)

Veliko je balasta, jaz bi se pozabavala malo s črtanjem vsake druge vrstice oz. nekaterih, da bi ponovno dobila čisto misel.
In se igrala z uprizarjanjem tega notranjega glasa.

Zaključek mi je super, vendar ga ne lepo izkoristiš, bolj bi lahko pripeljala na njega...


Upam, da nisem vsiljiva.

:)


lp S.