Prevod narečja v knjižni jezik v resnici ni nič lažji kot prevod iz
enega jezika v drugega. Zlasti v primeru, ko gre za narečje, ki je
zelo posebno, samosvoje, pojoče.
Lidija si pomen odlično ujela; tudi nekaj ritmičnosti je prisotne v
prevodu; a vendar se melodika, z njo pa tudi posebni učinki
originala (starinskost, baladnost, ljudskost, srhljivost)
porazgubijo.
Kot da bi razmišljala,
je bela megla
hodila po Muri.
Povej,
bela megla,
kam si skrila šopek
in zakaj si
mlado nevesto
vrgla v Muro?
Po mojem mnenju bi bilo dobro poiskati nek "dodatek", ki bi knjižno
varianto oplemenitil tako, da bi zapela bolj v sozvočju z
izvirnikom (ne mislim pomensko - tu ni problema - temveč na drugih
ravneh). Recimo z rimo, ki je delno prisotna tudi v izvirniku
(skrila, hitila, če pa želimo tako brati, pa tudi hodila). In/ali z
zaznamovanim besednim redom.
Recimo, primer:
... zakaj si šopek skrila
in mlado nevesto
v Muro zvabíla.
ja, se strinjam, da moj prevod ni pojoč kot izvirnik!
Samo glede rime se ne strinjam:
- v kajkavščini skrila - hitila ni rima, ker se reče hítila (vrgla) in ne hitíla :)
tudi izgovorjava hodila -hódila je v kajkavščini edina varianta, nikakor hodíla. To vem iz prve roke, kajkavščina je jezik mojih starih staršev po očetovi strani. Tako da o kakšni pretirani (če sploh kakšni) rimi v originalu ne moremo govoriti. Prav zato tudi prevoda ne bom postavljala v rimo.
no, malo bo treba še premislit o mehkobi prevoda, to pa vsekakor.
1. mehčanje: Povej, bela megla, kam si skrila šopek in zakaj si v Muro vrgla mlado nevesto?
Ja, poznam hítila (tudi nekatera štajerska narečja tako govorijo) - jaz sem si prebrala kot hitíla. Verjetno avtomatično, ker me je ritem potegnil.
Vsekakor pa gre v izvirniku za narečno zaznamovan besedni red, tako da morda kaj v to smer? Seveda brez pretiravanja :), npr. je bela megla po Muri hodila.
Je zaguljeno. Ko takole berem oboje, spet ugotavljam, kako suh(oparen) je knjižni jezik v primerjavi z narečji. :) Lp, Kerstin
Punce neverjetne ste! Prav nerodno mi je, da imate toliko dela s to mojo poezijo. Priznam, da mi godi in upam, da boste še kdaj tako pridne pri prevajanju. Da pa bo še bolj pestro, pošiljam svoj prevod. Beseda premišljevati je tudi v slovenskem pravopisu zato sem jo tudi uporabila pri prevodu.
Kot da bi premišljala, je bela megla po Muri hodila. Povej, bela megla kam si tančico skrila in zakaj si mlado nevesto v Muro pahnila?
Beseda šlajer je res tančica oz. pajčolan. Je pa zanimivo da v slovenskem pravopisu (2003) obstaja tudi beseda šlajer čeprav je neknjižno ljudsko. Lidija res bi mi veliko pomenilo, če bi mi pomagala, kako in kaj s takimi besedami, ki imajo v obeh jezikih isti pomen. Lp, Toja
Razmišljam tako: beseda mora biti nemškega izvora in se je gotovo "prijela" na naših tleh takrat, ko smo bili večina Slovencev in Hrvatov v avstro-ogrski monarhiji, ali pa še prej, pač, ko smo bili skupaj pod vplivom nemškega jezika?
Prav imaš. Enkrat mi je Toporišič dejal, da je kajkavščina slovenski dialekt, na Hrvaškem pa, da je slovenščina hrvaški dialekt. No, pa smo tam. Kar se pa tiče prevodov je pa tako, da je težko pod spevno kajkavščino položiti indiga, kakor ga ni mogoče položiti pod noben jezik. Vedno se nekaj izgubi. A veš kaj je šamlek? Lp Toja
Glede šlajerja ... sem vedela, da mi je to od nekod znano. Verjetno iz pesmi Mlada Breda, ki jo je zapisal Rodoljub Ledinski (Anton Žakelj). In sem vzela v roko knjigo
SLOVENSKE BALADE IN ROMANCE (Kmečka knjiga, Ljubljana, 1955)
- to je tako rekoč biblija za vse, ki vas zanimajo stare bajke, legende, povesti, srhljivke, krutljivke; notri so večne, kot Aškerčev Mejnik in Prešernova Lepa Vida, pa tudi morda manj znane, kot je Richepinov motiv, Rošlin in Verjanko, Mutec Osojski, Zločinka, Sirota Jerica (pa ne tista iz Erazma in potepuha) itd. -
in res: takole pravi v Mladi Bredi:
"Turek ženin, kaj jaz pravim tebi! Ko je mati balo nakladala, nakladala, v skrinjo jo spravljala, mi je pečo šlarasto povila, jo vrh vsega blaga položila. Reci skrinjo pisano odpreti, reci pečo šlarasto 'z nje vzeti; z njo bom srčno rano zavezala."
In v opombah na koncu knjige piše: peča šlarasta - peča, fino tkana kakor šlar (nemško Schleier) ali pajčolan
Nevestin šlajer je bil tudi meni znan, tako pa se imenuje tudi rastlina z množico drobnih belih cvetkov, ki jo pogosto dajejo v šopke, pravo ime zanjo pa je latnata sadrenka (Gypsophila paniculata).