Včeraj zvečer, no pravzaprav je bilo sredi noči, ko sem oblečen povsem v črno blodil po temačnih kotičkih našega belega mesta, z očmi prikovanimi na sivi pločnik, čemur sicer zaradi lepšega in zaradi drugih rečem nočni sprehod, zaprt v svojo lastno razširjeno meditativno celico misli in zvokov, česar sploh ni težko doseči, zadostuje da si v ušesa zatlačiš plastične čepke, preko žice priključen na škatlo, ki oddaja zvoke in poslušaš miljonkrat slišane empetrije, po možnosti kaj milozvočnega in trenutku primernega, naprimer kaj iz sotestke odmevov meni ljube zvočne mladine, ki te prestavi v neko drugo okolje, ki je komu na videz podobno, jaz pa pravim da sploh ne, da je prav zaradi tega dodatka nekaj povsem drugačnega; no včeraj "zvečer" pa se mi je zgodilo nekaj, o čemer se mi zdi, vam moram poročati. Kje naj začnem: ne vem, kako je prišlo do tega, najverjetneje se je zgodilo povsem po pomoti. Pritisnil sem na napačen gumb na zgoraj omenjeni škatli, ali pa se je pritisnilo kar samo, ker je prekleti hudič tako občutljiv na razne dotike ali duhove ali kaj jaz vem kaj je s temi škatlami, da se včasih obnašajo kar po svoje, no, in namesto milih zvokov iz soteske odmevov*, sem znašel direkt v medprostorju. Kako vem, da je bilo medprostorje? Pravzaprav ne vem. Ampak pojavilo se je stotine glasov, ki so se spraševali, ali je to medprostorje, medtem, ko so drugi zatrjevali, da medprostorja ni, tretji pa so se na tri četrt blazno režali v peklenski kakofoniji zvokov in odmevov. Nato je nekaj glasov začelo govoriti po mojem nesmisle, nevezane besede s takšno silo in takšno nujnostjo, kot da jim kak peklenšček zabada razžarjeno sulico tam direktno v zadnjik, da so morali svoje besede že kar kričati v vsej hudi sili in pa nujnosti, ki sta se jim je stokrat pomnožena vračala v ušesa z vseh strani. Nekatere posamezne besede sem razločil, drugih spet ne, zvenele so nekam tuje in čudno, pa še pri tistih, ki sem jih med tisočimi odmevi in smehom in kriki uspel prepoznat, jim nisem zmogel vedno razbrati pomena, namena, ali kakšnega smisla, razen da so se tudi pravkar naštete besede tudi mešale vmes. Kaj je obsedlo te glasove, sem se spraševal, da me zasipajo s kakofonijo zvokov, besed, občutkov, nujnosti in podobnih čudes, kaj počnete, kaj delate, kaj mi govorite, kaj naj vam, če sploh kaj, odgovorim nazaj. Začudeno sem v vsej zmedi dvignil glavo in oči s pločnika in opazil, da je svet okrog mene drugačen. V vsaki senci se mi je zdelo, se nahaja nekaj živega, da se skriva nek duh, ki mi bo odprl nek svoj svet, podoben mojemu, pa vendar drug, drugačen. Prestrašil sem se, da me potegne kam, v kakšno senco iz katere ne bom znal nazaj v tisto samo mojo temo, da tudi sam kdaj postanem del kakšne podobne peklenske kakofonije besed in odmevov, ki je slišati tako strašna, da bi jo nekateri šli zdravit in izganjat ne samo s pripombami in zmrdovanjem, ampak morda raje kar z luknjo v glavo, ali v glavi. S hitrimi koraki sem se zato odpravil proti tistim stenam, ki me zapirajo v tišino, ki me varujejo pred nezaželenimi vplivi in zagotavljajo občutek varnosti, določeno udobje, ki me vsak dan spravijo v vsakdan, se tam pokril čez glavo in jih pretresen odžebral ene par sveti pomahavki, v strahu, da se kdaj znajdem v kakšni podobni družbi ali okoliščinah, oziroma se ji priporočil za tisto tišino, v kateri bom slišal svoj glas.

Prisežem, da je skoraj vse res.