Pesem vetra avtor Nuška Golobič Malena

Nuška, lepo. Lotila si se soneta. Prva kvartina ti je idealno, popolno stekla, potem pa si izgubila kakšen zlog tu in tam, pa stopica ti je ušla.
Malo sem ga dodelala, tako, da je sedaj cel v enajstercu, par stvari sem dodala, poskusi še sama najti kakšno zamenjavo za tisti hud kliše tam spodaj ;)



Obujem si ljubezen na prepihu,
še sunek vetra me na polja žene,
pripnem nasmeh na rime izgubljene,
se ne oziram k staremu navdihu.

In sejem, kar bom podarila stihu,
že iščem svoje misli razpršene,
da vzklile bodo rahlo zaprašene
te stare znanke k novemu jeziku. ( tukaj je stavek nejasen ???)

Saj več mi ni za tiste pesmi stare,
za vedno so in me ne zapustijo,
a danes se mi (nebi;) ne bi zdele prave. ("stare" in "prave" ni rima!)
se danes zdijo bedne le prevare (recimo!)

Pustimo ranam, da se razbolijo,.......... ( OK; ampak, uuuuuuh, hud kliše)
((saj močnejši smo, kot so utvare)),
saj smo močnejši kakor so utvare
((in večni le, če nas sanje preživijo)).
smo večni, ko nas sanje preživijo.

LP, Lidija