Ob tejle, Maki, sem se spomnila na eno svojo staro, na prvi pogled
prav take vrste kontradiktornost:
The better I get,
the less I am read.
Ampak v resnici ne tvoj ne moj zapis nista kontradiktorna. :) Sta
čisto logična. Zato globoko občudujem vse tiste umetnike (ne glede
na zvrst umetnosti), ki so svoje delo uspeli plasirati v tisti ozek
presek, v katerem so všeč tako množicam kot kritikom oz.
poznavalcem.
To bi moral biti naš cilj. No, vsaj moj je. Ne slepim pa se, da ga
bom "za gvišno" kdaj dosegla ...
Je pa zastavitev cilja odvisna tudi od tega, kaj nam pomeni več. In
tudi to ni vedno lahka odločitev! Kajti "publika", naj bo taka ali
taka, naj bo v živo ali virtualna, ima običajno na "nastopajočega"
velik (ali vsaj srednji) vpliv. Recimo: na lit. večeru preberem
zahtevno in žalostno pesem. V bistvu lahko nekako čutim, kako se ta
pesem odbija od publike kot ping pong žogica. Malokdo jo je v
celoti razumel, malokdo jo je sprejel, čeprav bi pri kritikih
naletela na dober odziv. Počutim se nerazumljeno, počutim se
osamljeno, pa čeprav bi bila dvorana nabito polna. Potem preberem
nekaj aforizmov. Publika se ogreje, razvname, smeje, v premorih v
zraku utripa pričakovanje, energija kroži, prebrano se ne odbija
gluho nazaj vame, temveč publika besede vsrkava, se z njimi poji, s
tem pa poji nazaj mene, s svojo energijo, s katero sprejema moje
delo in posredno s tem tudi mene. Čudovit občutek!
Nekdo se odloči, da bo delal le v to smer. Drugi le "za kritike".
Vsak po svoje, pač. Kot pravim - mene najbolj vleče oboje. A to je
tudi najteže dosegljivo.
Srečno 2011 in veliko navdiha, pa v katerokoli smer že! :)
Kerstin
Kerstin, Hvala ti za konstruktivno debato, pa tudi za lepe želje. Tvoja misel je vedno močna, globoka, spoštovanja vredna in jaz jo (te) vsakič občudujem. Kontradiktornos, paradoks, mnenje, izliv takšnih ali drugačnih čustev - vse to je, pri meni, trenutni blisk, ki pride (ni sam ne vem zakaj) v hipu. Že v drugem hipu sem pri misli: je bilo treba!? Kesanja so tudi del življenja. Ali, "kad sam se uhvatio u kolo, valja mi igrati". Znano je, da veliko "neumnosti" nastane iz dolgočasja. Jasno je - vsi se menda strinjamo - da je na eni strani publika, na drugi pa stroka. Jasno je, da morajo obstajati eni kot drugi. Če bi pa vsi bili doktorji književnosti, bi ta zagotovo propadla. Če pa ne bi bilo stroke, se književnost ne bi razvijala. Zato bi moralo biti vsakemu jasno, da te dve strani ne morejo imeti isto mnenje o nekaterem delu. Tu ni nič spornega. Mene edino moti, kadar nastane prevelika razlika (verjetno je krivo moje dolgočasje) v pogledih. Recimo: imamo podčrtanke ki so zbrale 300 pik, imamo pa tudi pesmi s 500, 600, pa tudi čez 700 pik, ki pa niso podčrtanke. Vsakemu je jasno, da podčrtanka od 300 pik ne bi zbrala niti polovico, da ni podčktanka, kakor tudi to, da bi vsaka pesem zbrala kakih 100-200 pik več če bi bila podčrtanka. To je psiha človeka: hočeš, nočeš padeš pod vpliv tujega (v našem primeru 90% opravdanega) mnenja. Jaz osebno, kadar nastopam (v Slo je kar nekaj kulturnih društev, ki rabijo tudi "naše usluge"), izberem za vsakega po malo. Ocenim situacijo - običajno je večkrat več pesmic za "običan svet". Kerstin, kot sem dejal, "vpletel sem se...", ne vem, zakaj vse to pišem. Oprosti, če sem dolgočasen...
Srečno 2011. in: iskreno želim - to ti se obeta - naj ti muza veselo šepeta!
Pozdravljen, Maki, edino to bi dodala, ker se z obema strinjam, da je uredniški izbor nekaj drugega, kot izbor bralcev. Da bi "zadostili" obema "poloma", smo uvedli na pesem.si tako uredniški izbor (podrčtanke), kot rubriko "bralci priporočajo" - pesmi, ki imajo največje število točk. Ta sistem se mi zdi pravičen (tudi ob koncu vsakega letnega časa izberemo tako pesem z največjim številom točk (po izboru bralcev), kot tudi pesem po izboru uredništva.
Tudi tebi veliko navdiha in ustvarjalnega prepiha ;-)
Pozdravljena, Ana! Tudi sam se strinjam, da je potrebno imeti "uredniški izbor", kakor tudi "izbor bralski". Če bi slednjega ukinili, bi bila velika napaka, ker se ne bi dalo "na hitro" pogledati "kako diha občinstvo". Ker je bilo že veliko debate na to temo, strinjam se, da ni prav, da vsakdo "uči popa kako se deca krste". Zavedam se, da urednice imate veliko dela, ter da se trudite v najboljših močeh. Če pride do "napake" ne mislim, da je namenoma. Je pa neizpobitno dejstvo, da se "sugerira", če se pesem prehitro oceni od strane uredništva. Verjamem, da ni samo moje mnenje, da bi bilo bolj "pravično" vedno malo počakati, da se vidi odziv bralcev, in šele takrat urednica "reče svoje". Seveda mora biti autonomna in ostati "pri svome", samo na ta način bo manj uplivala na autonomnost ostalih bralcev.
No, Maki, Kerstin in Ana, prav to temo sem nekajkrat hotela odpreti. Povsem pravilno ste vsi trije podebatirali o načinu ocenjevanja. Menim, da bi bil portal pesem. si, brez nas, ki v njem objavljamo in onih, ki nas berejo, kot družina brez otrok. Ob vsakem klepetanju me tema asocira na mnogo stvari okrog sebe in tudi sedaj, bom kar napisala:"Kaj bi sonce brez dežja..." Velikokrat sem zasledila, da se pri ocenjevanju urednice ne držijo vrstnega reda objavljenih pesmi. Nekatere so komaj ugledale luč sveta, pa so že uredniško pregledane. Ob tem početju imam spet asociacijo (nimajo vsi otroci lepih staršev, ali pa enako pravico do življenjea....) Če smem, bi predlagala oz. si želim, da bi urednice večkrat povedale katere so glavne pomanjkljivosti pri posamezni objavljeni pesmici ali pa haikuju itd. Med pogoji za članstvo na portalu pesem.si nisem zasledila izobrazbe, zato menim, da mora tisti z manj poznavanja slavistike in književnosti vložiti v svoje delo več truda, kot oni, ki mu je pisanje "mala mal´ca".
Vsem kolegom pesnikom in urednicam želim nepristransko, strpno in SREČNO 2011. LP Ivana
Hvala, Anavi, za dobre želje. Želim ti enako. Prisotnost na portalu za nas urednice ni urniško ovekovečena, ker vse delamo prostovoljno in poleg vsega ostalega (o čemer smo že večkrat pisali), ocenjujemo takrat, ko nam čas dopušča. Nikoli nismo obljubljali, da bomo vse objave komentirali (nekateri člani niti ne željio tega). Če želiš h konkretni pesmi kako priporočilo ali nasvet ali samo pogled na pesem, odpri temo na forumu, in ti bomo (ko bo dopuščal čas) z veseljem pokomentirale pesmi - to pa že lahko rečeš, da smo vedno naredile, saj vidim, da spremljaš dogajanje na pesem.si. Pravilno omenjaš, da izobrazba ni pogoj za sodelovanje na našem portalu. O tem, kako je pisanje komu lahkotno ali težavno, pa v povezavi z izobrazbo nima dosti zveze. Vsak, ki piše, sam najbolj ve, koliko energije in truda je vložil v to.
Moje priporočilo bi bilo: poskrbi zase, za svoje pesmi, svoj pesniški razvoj, in sicer na tak način, ki ne bo neprestano vključeval drugih ali jim gledal pod prste, ampak na tak, da bo konstruktiven za vse sodelujoče strani pri konkretnih debatah o objavljenih pesmih.
Ana, sem pred časom že napisala, da ne bi bilo narobe, če bi ekipo urednic okrepili še s kom, ki bi bil pripravljen vskočiti na pomoč. Mislim, da lastniku portala ni vseeno kakšna "skrpucala" napišemo, zato so komentarji, skupaj z nasveti, v smislu slovničnih izboljšav, zaželjeni. Hvala ti za odlične nasvete in za razumevanje, če včasih "tečnarim". Lahko noč. Ivana
Moje skromno mnenje ni priljubljeno, pa vseeno ne morem, da na to temo še nekaj svojega ne temiram.(eno jajce mi je še ostalo) Podčrtanke imam za vzor, usmeritev neke forme ... ker bi naj bile umetniški presežek ... bi se morali res vsi temeljito zavzeti in pretehtati, da je vsaka izbrana beseda resnično zvezda. To je možno le v sklopu vseh pridodanih klikov in ne ene same subjektivne logike. To se zgodi, ko je pesem s prvim pregledom in prvo oceno odmerjena za presežek ...v nadaljevanju pa ne pridobi več pridružljivih(kot sta že omenila anavi in Maki). Če je nekaj res dobro, je v dobro vseh in potem vsi tako čutimo. Če ni večini pesem razumljiva, ustvarja labilno počutje in sproža notranja trenja dvomov v svoje in splošne pojme... Po eni strani ni priljubljeno mnenje izstopajočih, po drugi pa še kako pisanje izstopajočih. Pa prosim brez pedagoških sluzi in o pravilih, ki jih poznam in se bolj trudim brzdati svojo kritično nasajenot narave, kot pa se drži samo pravilo, svojega pravila, da naj bo čim širšem krogu razumljivo napisano. Ne misim, da sem povedal kaj pametnega, verjetno tudi ne uporabnega, mi gre bolj zato, da sem MORAL podati še svojo paranojo, morda le za zdrav občutek da nekam pripadam in obstojam ... morda le za Makijeva jajca;)