Sama (sonet?) avtor KatarinaP



Pogumno si zastavila sonet, kar obetavno je kazalo v prvi kvartini, stopico si sicer (pogojno) "zadela", vendar nisi upoštevala, da predlogi (v, z ...) niso samostojni zlogi. Tako se ti zaželjeni enajsterec spremeni v deseterec in ob "pravilnem" branju se stopica poruši.
Že v drugi kvartinii si padla "iz stopice", izgubila jambski enajsterec in zavila po svoje. Tercine pa sploh pobegnejo pravilom, tudi rimana shema ni prava (recimo, da si zastaviš táko; abba, cddc, efe, fef ).

Za vajo sem poskusila tvoj sonet malo spraviti v red (zamenjala sem vrstni red besed, tu pa tam dodala kakšen zlog, le tam, kjer ni šlo drugače, pa sem spremenila besedilo in upam, da se s tem nisem preveč oddaljila od bistva.)

SAMA (sonet?) original:

Ob polnoči, v mrazu, se sprehajam.
S svojo senco, v tišini teme,
s svojim dihom grejem sama sebe,
tja v neznano dramo se podajam.

Spremljajo ulice me onemele,
bučanje vetra za vogali, tih smeh,
neznosna žalost na osamljenih klopeh.
Le oči bi govorile, če bi smele.

Razjeda me stres in zlo hrepenenje,
v glavi glasovi plešejo svoj ples.
Želim pravilo za pravo dejanje.

Jok. Rojevanje retoričnih vprašanj.
Od mraza škripajoče stiskam dlani.
Zakaj hodim sama? Hodila bi zanj.







popravljeno (recimo takole):

SAMA, sonet


Ob polnoči, po mrazu, se sprehajam.
In s svojo senco, tam v tišini teme,
ko s svojim dihom grejem sama sebe,
tja v nespoznano dramo se podajam.

Ulice spremljajo me onemele,
bučanje vetra in zametki smeha;
na klopci samost, žalost se ne neha.
Oči bi govorile, če bi smele.

Razjeda stres me in zlo hrepenenje,
glasovi v glavi plešejo nasilno.
Želim napotkov si za to življenje.

Retoričnih vprašanj polje obilno ...
Na zmrznjenih dlaneh zaznam venenje.
Ne sama, z njim želim si biti. Silno.

LP, Lidija