Pozdravljen, Dussan, zanimiva tvoja nova - ena tistih melanholično
občutenih, a intenzivnih (detajl kot sredstvo, s katerim upodabljaš
okolje, preko katerega se definira tudi lirski subjekt):
ZAPUŠČAM TVOJO SOBO IZ PROČELIJ ILUZIJ avtor
DUSANN. Zanima me, kaj si mislil s tem:
"da ulovim tok časa
katerega ne vem imena"
(ki mu ne vem imena, kateremu?).
Zanimivo se mi zdi tudi to, da je odsotnost druge osebe razkrita
šele v zadnjem delu pesmi, v prvem pa gre za nekakšno "skupno"
obujanje spominov. Všeč mi je, saj preteklost govori o življenju,
ne glede, ali to še obstaja v sedanjosti.
Lp, Ana