Še dobro, da te ni odneslo, ker je verjetno na Košenjaku pihalo.
Sem bila 3 x gor, pa veter kot da bi ga naročili:)))))))). Si mi
prebudil spomine in kaj drugega kot, Košenjak, dežela Koroška
pogrešam te.
Dalo bi se razpravljati. Spletene sence ustvarijo iluzijo prepletanja s svetlobo, ki se, če nekaj časa opazujem, premikajo. Fizikalno se je mogoče strinjati s tvojo trditvijo, Lidija, haiku pa je na srečo tudi in predvsem pesniški način izražanja.
Tudi meni je prvi bolj všeč. Je zelo specifičen - kar vidim jo, Peco, našo "ledeno kraljico". Drugi je nekam bolj splošen, kaj pa je pravzaprav "koroško jutro"? - In tudi ostale podobe drugega so povsem splošne, prenesljive na katero koli pokrajino. :) In prvi se mi zdi kot jasna slika, drugi bolj moten, zabrisan, čeprav tudi dober. Bravo, Sigi. Me veseli, da ti je bilo všeč. Lp, Kerstin
Kerstin, me veseli. Mah, Koroško jutro verjetno zato, ker je bilo zjutraj in sem gledal čez dolino proti Uršli gori :) In ja, tudi jutro se mi je zdelo drugačno, kot drugje, nisem pa mogoče tega znal zapisat.
Na pesniški olimpijadi, ki je vsako leto v Dravogradu. Pa mogoče drugič v življenju, da sem bil na Koroškem in prvič, da se nisem samo mimo peljal. :)
Prisluhnite do konca. Ne pravim, da je kak presežek, in če bi besedilo samo prebrala, bi gotovo podala veliko pripomb in predlogov; vendar pa me gane, saj je to navsezadnje le moja "dežela", pa čeprav nisem kaka lokalpatriotka. In ko pogledam po tej naši "dolini smrti", ki še ni docela zaživela nazaj (in še lep čas ne bo!), in slišim, kako zapoje apel kralju Matjažu: "Prebudi se, kralj, glej: ljudem je hudo!", me vedno stisne pri srcu. Za Korošce pa tudi za vse druge. Povsod po svetu.