Lea, jesen se še vseeno ne da, čeprav v zadnjih izdihljajih čara čarobnost ob pogledu na živopisnost listja, a svetlina v njenih učeh ugaša, veter ji ne prizanaša in kmalu bo gola in razgaljena, ko se je bodo dotaknile prve snežinke. Ja, vsako obdobje ima svoj čar in še kako dobra prispodoba za minljivost, za vse, kar je in kar smo, del narave.
Ajda, kako lepo si zapisala. Tvoj zapis me je rahlo dvignil iz turobnosti, lahko bi rekla celo žalosti teh dni. Prav vse, kar napišem je prepojeno s temi občutki, vse nekam sivo, otožno. Žal, drugače niti ne more biti, dež in še enkrat dež, plaz, ki ga podnevi dokaj uspešno odganjam, se vraća v morečih sanjah. Burje ni od nikoder, kljub temu, da zelo si jo želim(in ne samo jaz). Veselim se starke zime, če ji bo le uspelo prebudit zmerno burjo in osušit našo strmino. Čeprav mi bo takrat pošteno mraz. Brrr ...
Ne, ne, Lea, nikar ne spreminjaj imena v haikuid, saj je haiku. Zaradi enega manjkajočega zloga se haiku še ne spremeni v haikuid. To bi bila res skrajna rešitev, ki pa ni potrebna, saj si našla rešitev za manjkajoči zlog. Oznaka haikuid naj ostane bolj za približke haikujem, ki tematsko ne ustrezajo pravilom haikuja. LP, Lidija
Tokrat sem rešitev zelo hitro pogruntala, verjetno bi jo že prej, če bi vedno znala štet do pet. :)) Haiku 191 mi celo ljubši od 192. Z njim sem poskušala prikazat lastnost hrasta, ki zelo dolgo obdrži listje.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!