Postanek avtor Brezinbor

Pozdravljen, Brezinbor,

pesem, ki v že dobro znanem slogu refleksivne melanholije popiše vsakdanji, a ne nezanimiv dogodek in sproža v bralcu različna občutenja in razmišljanja, je dovolj dobra, da je vsekakor vredna dodelave, piljenja. Za vse, ki tole berete in kdaj pesnite (ali skušate) v formi, je tu dober primer, kako izpiliti formo, v kateri šepa predvsem ritem.

Kajti če se že gremo formo, bodimo natančni. Potrudimo se, zadostimo ji - ali pa presedlajmo v prosti verz. Najhujše so namreč te srednje variante, ki kažejo, da bi radi pesnili v metriki in rimi, da pa nam nekako ne gre najbolje, morda ne "slišimo" ritma, morda nam manjka znanja in spretnosti ali pa se nam preprosto ne da (se tudi zgodi kdaj pa kdaj :)).

Kaj so osnove pri formi?

1. Ritem in rima dopuščata obrnjen besedni red, kar pesmi ne bo vzelo kakovosti in kredibilnosti. Ampak brez bližnjic! To pomeni: brez klišejskih rim, ki se kar same ponujajo. Brez lovljenja rime na en zlog. Brez siljenja bralca, da ritmu na ljubo enkrat predlog "v" (ali z/s ali k/h) bere skupaj z naslednjo besedo (KAR JE EDINO PRAVILNO), drugič pa kot samostojni zlog.

Primer iz konkretne pesmi:
Spodaj kača z avtoceste, >> tu moramo prebrati skupaj: zavtoceste
soj rdečkastih luči
in rondo – pol zvite preste,
ki se utaplja v temi. >> tu pa: najprej moramo prebrati vtaplja, nato pa və temi; rešitev je preprosta! >> ki utaplja se v temi.

Polglasnik moramo brati še v naslednjih verzih:
Smreke pno se v črnino.
Snop luči v ogledalu.
Ženska je, ki v zrcalu

Tukaj pa moramo spet brati skupaj:
vsrkana v temi.


2. Enotnost sloga, kar kaže, da so odstopanja namerna in dodelana. Če se npr. odločimo, da bosta imela prvi in tretji verz deset zlogov, drugi in četrti pa šest, se moramo tega držati skozi vso pesem.
V tejle pesmi precej niha število zlogov, kar pesmi kot celoti jemlje trden ritem in tekočo dinamiko; poleg tega pa nam primeri pod točko 1, če predlog "v" vedno preberemo, kot je treba, torej skupaj z naslednjo besedo, popolnoma porušijo ritem sploh.

Poglejmo število zlogov.
Mrak, izvoz in parkirišče, 8
rob gozdička in tišina. 8
Karavan za prenočišče, 8
ugasnjena mašina. 6 (ritmu na ljubo namreč preberemo vgasnjena)

S tem načeloma ni nič narobe - če se le potem držiš tega vzorca v naslednjih kiticah. Žal pa se to ne zgodi in celo zelo variira. Poglejmo le še dve kitici, da ne bom predolga:

Zastor pade, luč ugasne, 8
tema se zgosti. 5
Silhueta se razblinja 8
vsrkana v temi. 5

Dva svetova, dva planeta 8
komaj nekaj metrov vstran. 7
Vsak v svoj tir za vedno vpeta, 8
drug ob drugem – a zaman. 7

3. Tudi rima naj bo konstantna. Ni nujno, da se prav vsak verz rima vsaj z enim od naslednjih, a naj bo zadeva poenotena. Če se prvi verz ne rima s tretjim, naj bo tako skozi vso pesem. Če začnemo z aabb, ne bomo potem skakali v abab ali v abba itd. Vse to so bližnjice. Za formo se je treba potruditi! - če seveda želimo ostati zvesti vsebini. Če se lotimo samo forme, utegnemo namreč skaziti, zvodeniti vsebino.

Tu je rima izostala:
Skozi okno roka njena A
nonšalantno čik otrese, B
skozi gosto belo tkanje C!!
udimljene zavese. B

Pa še skozi se dvakrat pojavi - skozi okno in skozi gosto belo tkanje.

Tudi v naslednji kitici v tretjem verzu rime ni, pač pa se neučinkovito ponovi tema in v temi.

V teh dveh kiticah se zdi, da je avtorju koncentracija padla, morda je preveč sledil občutku in pozabil na formo in besedilnost, morda je preveč hitel ... Kakor koli že, tu smo zato, da se iz tega kaj naučimo, ne zato, da bi ga karali. :))


In zdaj - kako bi to izpilili? Odvisno, za kateri vzorec se odločimo. Lahko se za vsakega od teh treh navedenih, a treba je potem pri njem vztrajati. Manjša odstopanja so seveda možna, dokler ohranjamo ritem, recimo: v eni kitici 8+8+8+7, v drugi pa 8+7+8+7.


Mrak, izvoz in parkirišče,
rob gozdička in tišina.
Karavan za prenočišče
in ugasnjena mašina. (zdaj preberemo normalno - Ugasnjena, ne vgasnjena)

Spodaj kača z avtoceste,
soj rdečkastih luči
in rondo – pol zvite preste,
ki utaplja se v temi.

Gumb na »off« in le tišina …
Smreke se v črnino pno.
Tu in tam le limuzina
bliskne mimo kot oko.

Snop bleščave v ogledalu
za menoj se zaustavlja.
Ženska je, ki zdaj v zrcalu
bežno si lase popravlja.

Sama. Vidim silhueto,
ko vžigalnik se prižge.
Ko prižiga cigareto,
v dimni se oblak zastre.

Skozi okno roka njena
nonšalantno čik otrese.
Kdo si, ženska brez imena,
skrita v beli lok zavese?

Zastor pade, luč izginja,
tema se še bolj zgosti.
Silhueta se razblinja,
vsrka jo brokat noči.


Dva svetova, dva planeta
komaj nekaj metrov vstran.
Vsak v svoj tir za vedno vpeta,
drug ob drugem – a zaman.


Pesem sem prilagodila zadnji kitici, ki je tudi edina ostala nespremenjena.

Lp,
Kerstin