Sicer pa zelo močne prispodobe, iz pesmi diha ujetost, morda že
odvisnost od njega, ki drobi tujost. Tu mi umanjka - čigavo tujost?
Prebivaš v drobljenju moje? svoje? tujosti?
Škoda mi je zadnjega verza. Ko po eni strani preveč razodene o sami pesmi. Se mi zdi, da to tujost izražiš že z med nisi in morda. Se čuti neka oddaljenost. Mogoče če bi ga preoblikovala? Ali pa kar celo izpustila? Koliko bi pesem v resnici zgubila na pomenu?
Se strinjam, da nekaj manjka... Zato bi mogoče konec lahko še dodelala. In to tujost izrazila s kakšno drugo primero. Oz. mogoče jo je lahko najti tudi v stopalih? :)
Kerstin in Serigala, hvala vama. Bom razmislila o zaključku, seveda. Tisti odeneš sem pa popravila in si ga bom zapomnila (huh, kar dolgo časa sem to narobe zapisovala, ampak zdaj vem). Bom zaenkrat tisti tujosti pridela besedo lastna ... torej: prebivaš v drobljenju lastne tujosti :)