Ne hlad, ne vročina, ne veter, ne milina miru ne ustavi peresa, ki se niti za mm ne odkrhne, obstane. Vedno znova znaš postreči vabljiv prigrizek ali kar celo kosilo, morda tudi večerjo, odvisno kdaj berem tvojo poezijo. In če se dotaknem Čakanja bi bil lahko lajež psov in cestna svetilka samostojni, a očitno ju veže nit, ki se preliva od laježa do tišine mraza in to daje še poseben ton napisanemu. Zelooo všeč!!!
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!