Ja, zabavljači so prej lekarnarji. :)
Lp,
Kerstin

ja, od njih kupiš al pa ne ...
Razen, če ti zdravilo predpiše zdravnik, potem že skoraj moraš ... kdo pa je to, zdravnik za dušo?

ker je to tako komplicirano vprašanje, je odgovor samo eden: vsak ima svojega, posplošitve ni.
;)
LP, lidija

Pravi zabavljač že s svojo prisotnostjo odobrovolji trume ljudi, medtem ko lekarnar ali zdravnik, ki bolezen pozdravi to doseže le pri bolnem človeku.
Človek, ki se odličnemu zabavljaču ni sposoben od srca nasmejati, ima milo rečeno okrnjeno psiho.
LP zabavljačem in pesnikom, pa lekarnarjem in zdravnikom, do vseh vselej s pravo mero spoštovanja, podlaga za, naj bo njihovo minulo delo.
Anavi

zanimiva trditev, anavi:
"Človek, ki se odličnemu zabavljaču ni sposoben od srca nasmejati, ima milo rečeno okrnjeno psiho."

Namreč pojem "odličen zabavljač" je prav tako zelo relativen pojem. In kdo lahko določa, da ima nekdo drug okrnjeno psiho? Kdo to sme?

Ja, ljudje smo pač taki pavšalci, ker je to najlažje biti.


Vse dobro.
LP, lidija

V demokraciji kjer je svoboda izražanja, še posebej pa razmišljanja neomejena (se pravi vse je dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano),
je vprašanje "Kdo to sme?" malce vprašljivo. Je pa seveda vsaka, prav vsaka kategorizacija posameznika lahko vprašljiva in nehigienična. Katerega posameznika sem se torej dotaknila? Kdo se je našel v mojem razmišljanju?
LP Anavi

Demokracija je tudi pustiti človeku odločiti se, da mu tisto, kar je meni smešno, njemu pač ni. Kljub vsej silni plimi popularne kulture.
Demokracija je svoboda razmišljanja.

LP, Lidija

Vsake toliko časa se človek za svoje dobro počutje, lahko seveda zjoče ali pa nasmeji od src a. Če se seveda to zmore....
LP Anavi

Absolutno se strinjam. Vendar vsak sam izbere, nad čim se bo zjokal in kaj ga bo nasmejalo :)))

LP, lidija

...zato je kategorizacija kogarkoli v tej smeri velik nesmisel.

LP Ivana

"Človek, ki se odličnemu zabavljaču ni sposoben od srca nasmejati, ima milo rečeno okrnjeno psiho."

To je ožina razmišljana, v katero ni nikdar pljusnil val razumevanja ali vsaj pomisleka, na kako silno različne načine ljudje - celo ljudje iste kulture! - percepiramo svet. Kako lahko nekdo s ponosom razkazuje npr. avto, ki se vam zdi tako grd, da ga ne bi imeli, pa če bi vam ga podarili? Zakaj se nekdo smeje, ko tipa tako brcnejo v jajca, da mu ta padejo pri ustih ven, drugi pa ob tem prizoru zapusti kinodvorano? Zakaj se nekomu zdi vrhunec zabave ples v disku, drugemu obisk opere, tretjemu partija taroka, četrtemu seks ...? Ker smo različni. In ravno v tem je pestrost našega sveta.

Pa še konkreten primer. Na nekem zaključku je eden od članov ansambla vmes stresal vice. Med njimi tudi tega, kako je Francka pri maši vedno prdela in je bilo moža sram in jo je vedno kregal, da se mora zadržati. Vse seveda obilno zabeljeno z medmeti prdenja. In že vmesnimi salvami smeha. In nato je Francki spet ušlo, in ko jo je mož povprašal, zakaj se ni zadržala, ko pa je sveto obljubila, da se bo, mu je odvrnila, da se je, ampak da ji je pri pi*di "ven vujšlo". Dvorana je pokala od smeha, meni pa se je želodec skoraj obrnil. Ne zaradi pi*de ali prdenja, ampak zato, ker se mi ni zdelo smešno in ker za moje, poudarjam, le za moje! razumevanje taki vici spadajo v drugačno situacijo. Človek je bil - po odzivu dvorane sodeč - torej dober zabavljač. Zame je bil tretjerazredni interpretator slabih in neokusnih starih vicev, prav tako pa sem se ob krohotajočih se ljudeh s tako "popolno psiho" počutila nadvse neprijetno. (Ampak tako pač je, kot rečeno, različni smo, všeč so nam različne stvari, gnusijo se nam različne stvari, v smeh nas spravljajo različne stvari ... Zato se običajno gibljemo v krogih ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi, da se ne počutimo, kot sem se jaz v omenjeni situaciji. A ne smemo pozabiti, da to še ne pomeni, da VSI ljudje dojemajo svet tako kot tisti v naši bližini.)

To sem zapisala le zato, da bi pokazala, da so take trditve, kot sem jo na začetku citirala, preveč subjektivne/relativne, da bi lahko držale.
In navsezadnje je zabavljač lahko res dober, tudi zame, pa se mu ne bom mogla nasmejati, ker me bo npr. kaj težilo ipd. Poznam tudi ljudi, ki imajo tako "nizko toleranco do humorja", da jih praktično nič "klasičnega" ne spravi v smeh, pa to seveda ne pomeni, da se nikoli ne smejejo, o njihovi psihi pa ne bi presojala, ker so za to pristojni kvečjemu psihiatri, pa še to le tisti zares dobri. He he - in kdo je dober psihiater? :))

S stališča vsega povedanega je zabavljač zame torej lekarnar, ki ponudi zdravilo, ki bo pomagalo - ali pa ne.

Sicer smo se vse malo oddaljile od samega aforizma, a to debato je sprožil prav aforizem in mislim, da ni nič narobe, če malo razpravljamo tudi v to (ne ravno pesniško :)) smer.

Lp,
Kerstin

Pred približno devetimi leti sem doživela težke trenutke, oziroma težko življensko preiskušnjo. Tri mesece je trajalo, da sem svoje podstrešje (psiho) postavila na noge. Nisem se znala več smejati. Za smeh ni bilo nič več dovolj dobro ali pa neumno, kakor pač želite prebrati in razumeti.
(Neokusnim stvarem se običajno ne smejim in obratno se znam zakrohotati).
Hčerka me je povabila na predstavo neke komedije, ki ni imela ravno neke
umetniške vsebine. Imela pa je sigurno namen nasmejati ljudi. In takrat
jim je uspelo nasmejati tudi mene. Za trenutek sem preklopila, izstopila iz školjke in uspela.
Imela sem milo rečeno okrnjeno psiho, ki me je zavirala, da nisem več spremljala sveta s svetle plati, temveč videla pred seboj le temačnost.
Pogovori s sorodniki, obiski prijateljev in tudi odlične šale (ne vulgarne)
so mi vrnili na ustnice nasmeh. Brez zdravil, ki bi jih pisal zdravnik.
Torej vse, čisto vse na tem svetu nekomu prija. Zato trdim, da nihče od nas ni nedotakljiv in nihče nima pravice drugega kategorizirati.

LP Ivana